Atentat na Brežnjeva: sovjetski terorist z rusko pokojnino

V mršavem, dobrodušnem starcu s potepuškim psom po imenu Hazar, ki ga je rešil pred zmrzovanjem na – 30 °C, je nemogoče prepoznati bivšega terorista. »Če človek pri 70 letih doživlja svet kot pri dvajsetih, je zaman živel,« meni Viktor Iljin. Ko smo se mi lani pogovarjali z njim, jih je dopolnil ravno 70, na Brežnjeva pa je streljal, ko jih je imel 21.

»Če bi se lahko vrnil v leto 1969, ne bi ubil nikogar. Hvala Bogu imam zdaj možnost, da to povem. Ko sem streljal kolono, nisem niti računal na prihodnost. Šlo je za samomorilsko dejanje. Na srečo pa mi je bilo dano tudi drugo življenje.«

Namesto streljanja – stanovanje in pokojnina

Viktor Iljin

Prizor iz dokumentarnega filma RT

Iljina je za ta zločin čakala smrtna kazen, obtožen je bil terorizma, umora, kraje orožja in dezerterstva. Toda na koncu sploh ni bil obsojen; razglasili so ga za neprištevnega ter ga poslali na prisilno zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Vsi, ki jih je zaslišalo sodišče, na čelu s šefom KGB-ja in prihodnjim državnim voditeljem Jurijem Andropovim, so najprej govorili, da je Iljin ravnal zavestno iz svojih prepričanj.

»Teza, da je sovjetski državljan pri zdravi pameti streljal v Brežnjeva, bi pomenila, da sovjetska država priznava, da v njej narašča število ljudi, ki so nezadovoljni nad ureditvijo komunistov. To je bilo nemogoče. Zato so se odločili, da prikažejo, kot da lahko atentat na voditelja Sovjetske zveze izvrši samo norec,« pojasnjuje Viktor.

Takrat nihče ni mogel predvideti, da bo sovjetska država že čez 20 let razpadla in da bo novo vrhovno sodišče terorista osvobodilo ter ga spremenila v enega od glavnih »odpornikov«. Iljinu so pozneje (leta 1990, op. prev.) na državne stroške celo dodelili enosobno stanovanje v predmestju Leningrada (danes Sankt Peterburg), kjer se je rodil in je odraščal, za povrh so mu dali še pokojnino.

Dvajset let psihiatrične terapije

Danes si že težko mislimo, da Iljin atentat izvršil pri zdravi zavesti, saj so mnoga leta, ki jih je preživel v psihiatrični bolnišnici, pustile svoje sledi. V pogovoru Iljin skače z ene teme na drugo, včasih razlaga okoliščine svojega zločina, naslednji trenutek citira svoje pesmi ali se hvali, kako ravno preureja svoje stanovanje, čeprav ni v njem ničesar drugega razen gore papirjev in smeti.

Toda Iljin osebno trdi, da mu na psihiatriji niso dajali močnih zdravil: »Že takrat sem vedel za 'kazensko psihiatrijo' in bal sem se, da mi bodo dajali injekcije haloperidola in bom kot rastlina. Še bolj me je bilo strah, da me bodo strpali v bolnišnico v Kazanu [prestolnica republike Tatarstan], daleč proč od Moskve. Če bi se mi kaj zgodilo tam, nihče ne bi izvedel za to. Vendar so na koncu z menoj ravnali človeško. Samo neke tablete so mi dajali.«

Pismo v Kremelj

Viktor Iljin

Lev Romanov

Razlog za Iljinovo streljanje na Brežnjeva verjetno tiči v tem, kar je atentator doživljal v mladosti. Viktor ni dopolnil dve leti, ko so mu odvzeli starše, kronične alkoholike. Odrasel je kot posvojen otrok. V šoli skoraj ni imel prijateljev in sam priznava, da je trpel zaradi motenj pozornosti.

»V višjih razredih sem sanjal, da postanem geolog,« pripoveduje Iljin. »Takrat je bil to v Sovjetski zvezi najbolj romantičen poklic, saj je predvideval odprave, nova spoznanja, neraziskana ozemlja in pesmi ob ognju. Vpisal sem se v topografsko tehnično šolo, veliko potoval ter obiskal mnoga mesta in regije, ki so bile precej oddaljene od Leningrada. Vse, kar sem videl, pa je na meni pustilo zelo mučen vtis. Revščina, pijančevanje in razsulo … To sploh ni bilo tisto, kar so prikazovali po sovjetski televiziji. Začel sem se zavedati, da tako živi vsa država, komunisti pa brezobzirno lažejo. Na začetku nisem načrtoval terorističnega napada na državno vodstvo. Napisal sem načrt za reformo, ki je predvidevala, da bi vsak prebivalec države prejel rento iz prodaje naravnih bogastev, predlog sem poslal v Kremelj in ga naslovil osebno na Brežnjeva. Vendar odgovora nisem prejel. Tedaj sem se odločil, da ga ubijem. Želel sem, da bi vsi izvedeli za moje ideje, a sem za to potreboval odmevno dejanje. Načrt za reforme sem želel predstaviti na sodišču v svoji zadnji izjavi.«

Iljin se je na atentat pripravljal skoraj eno leto. Da bi se dokopal do orožja, je že kot študent vstopil v vojsko. Služil je blizu Leningrada in vsak dan preučeval centralne novice, ki so redno pisale, kje, kdaj in s kom se sestaja Brežnjev. Sredi januarja 1969 je tisk pisal o še eni zmagi sovjetske kozmonavtike, ko sta se Sojuz 4 in Sojuz 5 združila v odprtem vesolju. Slavnostna podelitev odlikovanj kozmonavtom je bila načrtovana za 22. januar v Moskvi, pred tem pa bi morala delegacija z Brežnjevim na čelu pričakati kozmonavte na letališču ter jih svečano pripeljati do Kremlja.

Brežnjev je imel srečo

Iljin je vse preračunal z matematično točnostjo. 21. januarja zgodaj zjutraj je čakal, da dežurni zaspi, iz orožarne ukradel dve pištoli in šaržer ter pobegnil iz svoje enote. S primestnim vlakom se je pripeljal na leningrajsko letališče Pulkovo ter poletel z letalom v Moskvo (takrat pri vstopanju v letalo še niso tako pregledovali potnikov). Po prihodu v prestolnico se je ustavil pri stricu miličniku, pravi, da se je dobro spočil. 22. januarja zjutraj je na skrivaj in njegovega stanovanja vzel miličnikov plašč, si ga oblekel in prišel do Kremlja ravno ob pravem času, ko je prihajala ven kolona vozil.

Viktor je vse to izpeljal v manj kot 24 urah. »Če bi si za pripravo vzel več časa, bi načrt propadel. Moj opis je prišel v centralno upravo KGB-ja točno eno uro pred atentatom, pa še to le zato, ker v moji vojaški enoti niso želeli ustvarjati panike, ko so videli, da sem izginil z orožjem, najprej so me samo sami iskali.«

Takrat je poleg Kremlja že stal kordon milicije, ki je ločil kolono od množice ljudi. Iljin je stopil med miličnike, a zaradi uniforme ni pritegnil posebne pozornosti. Ko se je Kremlju že približala kolona, je Iljin stekel in streljal v avtomobil z obema rokama (pištoli je skrival v rokavih plašča). Streljal je v drugi avta, v katerem navadno sedi generalni sekretar sovjetske komunistične partije. Toda Brežnjev je imel srečo, saj je njegov avto na poti zamenjal mesto z avtom, v katerem so bili kozmonavti.

Iljin je izstrelil 11 nabojev, ubil voznika ter ranil Andrijana Nikolajeva in Georgija Beregovoja (v avtu sta bila še Aleksej Lenov in Valentina Tereškova, prva kozmonavtka). En naboj je zadel spremljevalnega motorista.

Iljin je bil aretiran na licu mesta in med aretacijo se ni upiral. Toda njegov načrt se ni uresničil. Brežnjev je preživel, informacija o atentatu pa je bila razglašena za državno skrivnost (o tem je poročal samo tuji tisk), sojenja, na katerem bi lahko povedal svoje ideje o reformi, pa ni bilo.

Plan B

Viktor Iljin

Lev Romanov

Iljina sem vprašal, kakšna so njegova današnja politična prepričanja, a se je izogibal odgovoru. Rekel je, da zdaj mora služiti Bogu, ker je ubil povsem nedolžnega človeka. Nekdanji podpolkovnik KGB-ja Igor Atamanjenko, ki je leta 1969 zasliševal Iljina, pripoveduje, da je »morilec doživel napad histerije, ko je na prvem zaslišanju spoznal, na ni streljal v Brežnjeva, ampak v kozmonavte.«

»Zdaj živim drugo življenje. Kakor bo Hazar poginil, bom stanovanje podaril državi, jaz pa se bom preselil v dom za upokojence,« pravi Iljin. Družine nima, edina soseda, s katero se je družil, pa je predlani umrla. »Potrebujete kakšno pomoč?« ga vprašam. »Od nekdaj sem si želel objaviti svoje pesmi, a jih nihče noče sprejeti. Mi lahko pomagate?« Pesmi mi na koncu sploh ni dal. »Vseeno ni dobro, da to delamo zdaj, raje poleti, po Sveti trojici. Moramo se pripraviti za praznik.«

Viktor Iljin

Lev Romanov

O hujših posledicah "zdravljenja" pa pripoveduje človek, ki je izvedel neuspešen atentat na Gorbačova. Njegovo zgodbo spoznajte tukaj!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.