»Cesta na Vršič je bila tlakovana z ruskimi žrtvami«: ozadje in zgodovina Ruske kapelice

Danes so nam dobro znani podatki o delu vojnih ujetnikov iz Ruskega imperija na različnih vojaških objektih okrog Vršiča, manj znano pa je, da jih je do 3.500 delalo tudi na civilnih objektih, kot so kmetije in gostišča.

Bolj grozljiv del njihove zgodbe je seveda povezan s cesto na Vršič, dolgo 24 km s 50 serpentinami. Pojavljajo se različne številke o tem, koliko ujetnikov je sodelovalo pri gradnji te ceste (uradno 12.000), še bolj pa se razlikujejo ocene o številu umrlih (od 600 do 10.000), kar je posledica tega, da so bili ti podatki najstrožja tajnost avstro-ogrskih oblasti. Tudi o številu smrti v najhujši nesreči 8. marca 1916 (snežni plaz) nimamo točnega podatka (govori se o 110 ali pa 600 umrlih ujetnikih).

Že ob bolj skeptičnih številkah lahko rečemo, da je bila Ruska cesta na Vršič tlakovana z ruskimi žrtvami. Govorimo o eni žrtvi na nekaj metrov ceste, kar je težko predstavljivo danes, ko je ob vožnji po teh serpentinah zgodba že nekoliko pozabljena. Pokopavali so jih v grobovih ob cesti, marsikoga so pokopali pod samo cesto, kot so odkrili med obnovitvenimi deli v 30. letih, pa v Kranjski gori in tudi na Trentarski strani, nekatere so verjetno odpeljali drugam. Nenazadnje so med prvo svetovno vojno kakšno trupla uporabili tudi za podlago določenih objektov …

Sam sicer ne verjamem ocenam o 8.000 mrtvih. Ob upoštevanju, da so razsajale številne bolezni, ocenjujem število žrtev na 5.000.

Trdo življenje ujetnikov

Vojni ujetniki iz Ruskega imperija večinoma izhajajo iz prve faze vojne z vzhodne fronte. Poimenovali so jih »Sibirci« in točna nacionalna struktura ljudi, ki jim danes pravimo ruski vojni ujetniki, ni znana (V Ruskem imperiju so seveda živeli ljudje najrazličnejših narodov, ne zgolj Rusi, op. ur.).

Avstrijci se za te vojake niso veliko brigali. Razporedili so jih v oddelke po 25 mož, na vsak oddelek sta prišla po en avstrijski vojak in prevajalec, slednji je bil največkrat ruski Jud, ki je nekako znal prevajati v nemščino.

Dodeljeni so jim bili tudi številni Slovenci. Gardni bataljon na tem območju, v katerem so služili Slovenci in je pazil tudi na nesrečne ujetnike, se je precej trudil, da bi ujetnikom olajšal življenje, nekaterim ljudem je to uspelo, drugim ne. Okrog leta 1915, ko se je zaostrila situacija na soški fronti, so Avstrijci zelo omejili dostop civilistov do teh ujetnikov. Tudi Slovence so držali precej vstran, hitro so bili deležni kakšnih obtožb o preveliki naklonjenosti in prestavljeni drugam.

Vse skupaj se je dogajalo v pogojih hude zime in tamkajšnjih razmer si danes praktično ne moremo več predstavljati. Taborišča za vojne ujetnike, skupno jih je bilo od ene strani Vršiča do Trente šestindvajset, so bila stacionirana visoko. Ujetniki iz Ruskega imperija so bili med drugim nastanjeni tudi tam, kjer je danes parkirišče pod Erjavčevo kočo na Vršiču, eno taborišče je bilo na območju današnjih teras okrog Ruske kapelice. Tipično taborišče je sestavljalo po več barak, v katere so lahko natlačili celo po več sto ujetnikov naenkrat, kar je omogočilo koncentracijo tudi po več tisoč delavcev na enem mestu.

Ruski ujetniki so bili že od začetka udeleženi v gradnji ceste čez Vršič, ki ni bila tako ključna zaradi vojaškega pomena, ampak zaradi tamkajšnjega lesa, o tej cesti se je pravzaprav razmišljalo že dlje časa. Ker je gradnja potekala zelo počasi, avstro-ogrska vojska pa je močno potrebovala zaloge, je bila zgrajena tudi žičnica na vrhu Vršiča na izredno zahtevnem terenu, ki je zahteval žrtve že brez snežnih plazov, zaradi padajočega kamenja in dreves.

Ujetniki so bili prisiljeni v garaško ročno delo, na kakšno mehanizacijo ni bilo mogoče računati. Tako so na primer prenašali kamenje na lesenih nosilih, vse izkopavanje in tlakovanje je potekalo ročno, hkrati so razsajale bolezni. Hrane je bilo malo; proti koncu vojne so bili podhranjeni celo že stražarji v tem odmaknjenem koncu avstro-ogrskega cesarstva.

O slabem stanju med ujetniki pričajo številne ohranjene fotografije in pričevanja stražarjev. Neposrednih stikov med domačimi in ruskimi vojaki je bilo splošno gledano sicer malo, največ so potekali preko ruskih stražarjev. Znano je bilo tudi nasilje, po katerem so še posebej izstopali Madžari (posebej razširjene so pripovedi o madžarskem sektorskem inženirju Kavalirju, ki se je v pijanem stanju zelo rad spravljal na ujetnike, nakar so mnogi po poškodbah tudi umrli). Znan je primer slovenskega stražarja, ki se je takšnemu početju uprl, vendar se je po posredovanju majorja Riedla uspel izvleči brez hujših sankcij; v drugačnih okoliščinah bi lahko zaradi pomoči ruskim vojnim ujetnikom končal celo na vislicah.

Usodni snežni plaz

Slovenski inženirji so že od začetka opozarjali Avstrijce na nevarnost snežnih plazov, nekateri avstrijski inženirji pa so se iz teh opozoril celo norčevali. Pozneje so vendarle prisluhnili pomislekom in zgradili varnostne pregrade iz tramov, na lesenem ogrodju, ki pa usodnega plazu 8. marca 1916 niso zdržale, kljub drugačnim izračunom avstrijskih in tudi slovenskih inženirjev. Po pripovedovanju tistih, ki so reševali zasute vojne ujetnike, je pregrada na koncu celo pripomogla k še večjemu številu smrtnih žrtev, saj so telesa lomili tudi zlomljeni kosi lesa.

Nekaj dni pozneje in 12. maja istega leta sta udarila še dva plaza, ki sta odnesla še več življenj ujetnikov in stražarjev, maja denimo trideset ujetnikov in enega stražarja.

Iz tragedije se rodi Ruska kapelica

V začetku poletja 1916 je bila v spomin na 110 do 600 umrlih postavljena Ruska kapelica. Za gradnjo so bili uporabljeni polomljeni kosi lavinskih ograj, ki bi morale zaustaviti plaz, ujetniki so sami podirali drevesa in žagali les, delali pa so po zgledu tradicionalnih lesenih koč slovenskih pastirjev – kožaric, pokritih s smrekovim lubjem. Avstrijsko poročilo govori, da so bili v tem delu precej izurjeni in so hitro obdelovali velike količine lesa. Fizično so uspeli zdržati navkljub vsem tegobam.

Kapelico so posvetili sv. Vladimirju Kijevskemu in še danes srečanja ob njej potekajo ob prazniku sv. Vladimirja konec julija. Preživeli ujetniki so jo do konca vojne uporabljali kot svoje svetišče, kot svojo pravoslavno cerkev, po vojni pa so za kapelico skrbeli kranjskogorski domačini.

Priljubljeno zbirališče ruskih izseljencev

Že v časih po prvi svetovni vojni je bila Ruska kapelica priljubljeno svetišče oziroma zbirališče za ruske izseljence, ki so bežali pred komunistično revolucijo v domovini. Pozneje so se uveljavila tradicionalna srečanja ob prazniku sv. Vladimirja. Radi pa so jo obiskovali tudi Srbi iz Vojvodine, ki so se navadno prišli poklonit po koncu žetve.

Pozneje je za zgodbo pomemben kranjski gradbinec Josip Slavec, ki je leta 1931 prevzel obnovo dela vršiške ceste do Ruske kapelice, med katero so odkrivali ruska trupla. Odločil se je, da se jih dostojno pokoplje in leta 1937 je bila postavljena kostnica, kamor so prenesli posmrtne ostanke umrlih ujetnikov z območja ceste in s kranjskogorskega pokopališča – to je tista piramida, ki jo še zdaj vidimo neposredno poleg kapelice.

Premolk po drugi svetovni vojni

Po drugi svetovni vojni je zanimanje za Rusko kapelico v novih družbenih razmerah zamrlo. Spomin na vojne ujetnike iz Rusije so ohranjali domačini, kmetje, ki so sami skrbeli za ohranitev kapelice. Lahko rečemo, da so to počeli dokaj dobro, saj se je ohranila s prvotnim videzom vse do leta 1991, ko so se začeli prvi resni, poklicni restavratorski posegi. Sami so jo vzdrževali in zalagali s potrebnim materialom, kakor se je le dalo.

Nato se je izkazalo, da za dolgoročno ohranitev restavratorski posegi ne bodo zadoščali, saj je bila sama struktura kapelice vendarle v slabem stanju. Dokončno obnovljena je bila leta 2005. Prvotna podoba po obnovi je bila dokaj drugačna od današnje, ko je les že potemnel in porjavel. Iz preveč sveže in vpadljive je do zdaj že dobila bolj pravo, naravno podobo.

Do leta 2012 je bila dokončno urejena okolica s terasami, ki so v bistvu na kraju, kjer je bilo prav tako nekoč eno izmed taborišč.

Ruska kapelica danes

Danes je Ruska kapelica kraj srečevanja in spomina, v zadnjem času pa tudi povezovanja gospodarstva in politike. Nenazadnje sta jo ob 99. in 100. obletnici obiskala tudi ruski premier Dmitrij Medvedjev in ruski predsednik Vladimir Putin. S tem je pravzaprav dobila priznanje, da predstavlja en poseben kos Rusije izven ruskega ozemlja, hkrati pa so priznanje dobili tudi vsi Slovenci do zadnjega pastirja, ki so skozi leta poskrbeli, da kapelica ni propadla in izginila ter da ni izginil tudi spomin na več tisoč nesrečnih ujetnikov.

Sedaj prav tako predstavlja turistični kraj. Ljudje se tam pogosto ustavijo in naredijo nekakšno meditacijo, se poklonijo ljudem, ki so žrtvovali svoje življenje.

Za konec …

Tudi po sedem tisoč kilometrov proč so bili od doma in mnogi izmed njih so v teh krajih izgubili svoja življenja, kar se nekako simbolno sklada s podobo žalostne Ajdovske deklice na Vršiču, vklesane v skalo.

Tudi številni tisti, ki so vojno preživeli, se niso več vrnili v domovino, takšnih je bilo več tisoč. Nekateri so na Gorenjskem našli delo, drugi ljubezen, postali so del slovenske zemlje in krvi, mi pa lahko poskrbimo, da se ohrani spomin nanje. Hkrati ohranjamo zapuščino v spomin in opomin na vojno, o kateri se še danes sprašujemo, ali je bila sploh smiselna in je potekala praktično med bratranci (z redko izjemo avstrijskega cesarja).

Za ohranjanje spomina so potreba tudi sredstva, ki jih v zadnjih letih ne manjka, tudi po zaslugi politike in gospodarstva iz Slovenije in Rusije, ki sta tu našli skupno mesto.

Andraž Sodja je turistični vodič in predsednik Društva za razvoj turizma Jesenice. Prispevek je nastal na podlagi njegovega predavanja na konferenci ruskih izseljencev na Bledu decembra 2017.

Ruski ujetniki so se po vojni zlili z ruskimi begunci, ki so na območje Slovenije prebegnili pred oktobrsko revolucijo. Kliknite tukaj in spoznajte še njihovo zgodbo. Lahko pa spoznate tudi ruskega umetnika Nikolaja Mašukova, ki na Gorenjskem navdušuje z navdihujočimi zgodbami okrog kapelice.