Šesti Stalinov udar: Kako je Rdeča armada uničila SS-ovsko divizijo Galičina

Slobodan Đukić
Nedavno je minilo 74 let od začetka velike ofenzive Rdeče armade, znane kot »šesti Stalinov udar«, v kateri je bila popolnoma razbita 14. prostovoljna SS-divizija Galičina. V strahovitem napadu so sovjetske enote osvobodile Lvov in veliko ozemlja južne Poljske ter zahodne Ukrajine

Sredi leta 1944 je bila strateška situacija na vzhodni fronti že zelo v prid Rdeči armadi. Zahvaljujoč nizu velikih ofenzivnih operacij, znanih pod skupnim imenom "Stalinovi udari", so Sovjeti vzpostavili pogoje za osvoboditev zahodnih delov ZSSR in celotne vzhodne in jugovzhodne Evrope.

Rdeča armada je bila neustavljiva. Proti njenemu prodoru niso pomagale ne združene moči Wehrmachta, Waffen-SS in kvizlinških prostovoljskih formacij niti Goebbelsova razglasitev "totalne vojne" (nem. Totaler Krieg). Nacistična Nemčija je na vse načine iskala pristop, s katerim bi se lahko zoperstavila Sovjetom, ki so se že tri leta nahajali v stanju splošne ljudske vojne, v kateri je bilo mobilizirano praktično vso za boj sposobno prebivalstvo in vsa razpoložljiva sredstva.

Stalinov šesti udar po vrsti je bila lvovsko-sandomierska ofenziva, katere cilj je bil končni obračun z nacističnimi formacijami na zahodu Ukrajine in na južnem Poljskem. Operacija je trajala od 13. julija do 29. avgusta 1944.

Pred samim začetkom ofenzive se je frontna linija nahajala zahodno od krajev Kovelj, Ternopolj in Kolomija. Južni deli Poljske so za Nemčijo imeli velik strateški in gospodarski pomen, zato je ta prostor v glavah nemških generalov predstavljal območje, ki ga je treba braniti za vsako ceno. Vsem nemškim enotam je bilo izdano povelje, da vzpostavijo močne obrambne položaje po vsej liniji.

Sovjetske sile

Sovjetsko poveljstvo je uspelo vzpostaviti ogromno ofenzivno skupino, ki sta jo sestavljali dve fronti (vojaški formaciji med drugo svetovno vojno, op. prev.), in sicer 1. in 4. ukrajinska fronta. Prvo je sestavljalo okoli 80 pehotnih in konjeniških divizij, 10 tankovskih in mehaniziranih korpusov ter 4 samostojne tankovske brigade. Njena skupna moč je znašala 1,2 milijona vojakov, 13.900 artilerijskih cevi in minometov ter 2.200 tankov in samohodnega orožja. Zračno podporo je tvorila 2. zračna armada z več kot 2.800 letali. Poleg 1. ukrajinske fronte so v operaciji sodelovali tudi deli 4. ukrajinske fronte kot tudi poljske partizanske odporniške vojske Armia Krajowa.

Nemške sile

Armadna skupina Severna Ukrajina je bila sestavljena iz dveh nemških in ene madžarske armade s skupno 42 divizijami, od katerih je 6 bilo oklepnih in motoriziranih. Skupna moč teh sil je znašala 900.000 vojakov z okoli 6.300 artilerijskimi enotami in minometi ter 900 tanki in jurišnimi topovi. Tekom operacije so bile te sile med drugim okrepljene z deli 17. armade in 24. tankovskega korpusa ter dodatnimi 11 pehotnimi in dvema tankovskima divizijama. Del okrepitev je predstavljala 14. grenadirska SS-divizija Galičina z različnimi prostovoljnimi milicami in samostojnimi sestavi, ki so prišli neposredno iz Nemčije.

POTEK OPERACIJE

Obkroženje 14. SS-divizije Galičina

Pred jurišnimi enotami 1. ukrajinske fronte so se nahajale tri nemške obrambne linije skupne globine 40-50 km. Nemško poveljstvo je nameravalo v primeru velikega sovjetskega pritiska skoncentrirati svoje sile na drugi obrambni liniji. Spričo superiorne sovjetske artilerije so Nemci bili pripravljeni žrtvovati prvo obrambno linijo, da ohranijo glavnino svojih enot.

Artilerija je bila eden od največjih adutov Rdeče armade. Te enote so imele tolikšno ognjeno moč, da so lahko v prah in pepel spremenile tudi najbolj utrjene sovražnikove položaje, pri čemer so bile v stanju ustvariti učinek, primerljiv s sodobnim taktičnim jedrskim napadom.

Sovjetski izvidniki so izvedeli za nemške načrte o zapustitvi prve obrambne linije, zato se je poveljnik 1. ukrajinske fronte maršal Ivan Konjev odločil, da napade prvo nemško linijo z jurišem in brez artilerijske podpore, medtem ko bi drugo linijo napadel z vsemi sredstvi.

Sovjetske enote so napad začele 13. julija 1944 v zgodnjih jutranjih urah. Del ofenzivne vojske je kmalu prebil prvo nemško obrambno linijo in do 15. julija ustvaril klin globine 20 km. Skozi ta klin so dva dni kasneje zapeljale oklepne enote in ga poglobile na 30 km. Ko so sovjetski tanki prišli v doseg druge obrambne linije, so Nemci poskusili s protinapadom, ki pa je bil neuspešen.

Na drugem koncu fronte so bili Nemci uspešnejši, saj so ob odsotnosti sovjetske artilerije uspeli sestaviti udarno tankovsko skupino, ki je izvršila močan protinapad. Sovjetsko poveljstvo je ob tem sprejelo odločitev, da okrepi svoje najbolj izpostavljene enote in aktivira tankovsko rezervo.

Dve sovjetski tankovski armadi sta krenili skozi ozek koridor fronte širine vsega 4-6 km, medtem ko so proti njim na drugi strani v protinapadu hrumeli nemški tanki. Uporaba dveh tako velikih formacij na tako utesnjenem območju je bil prvi tovrsten primer na vzhodni fronti.

Razvoj dogodkov je privedel do popolnega zloma nemških sil, ki so branile svoj položaj in Rdeča armada je 18. julija na fronti širine 200 km ustvarila 50-80 km globoko zarezo. Njeni sprednji deli so uspeli ustvariti obroč okoli nemške skupine, v kateri je bilo šest divizij, vključno z omenjeno prostovoljno SS-ovsko divizijo Galičina.

V zgolj nekaj dneh bitke so sovjetske enote uspele osvoboditi 14.000 kvadratnih kilometrov ozemlja in obkrožile okoli 65.000 nemških vojakov. Sovjetsko poveljstvo pa ni želelo izgubljati časa z obkroževanjem sovražnikovih skupin, zato je glavnina sil nadaljevala prodor proti Lvovu. To priča o izjemni moči, ki jo je leta 1944 imela Rdeča armada. Na eni strani je prodirala glavnina, medtem ko so pomožne formacije držale v šahu obkrožene nemške enote.

14. SS-divizija Galičina se je v naslednjih nekaj dneh poskušala izvleči iz zelo težke situacije. Bili so namreč prvič soočeni z izkušeno Rdečo armado, ki je po vsem tem času bila odlično vodena in utečena. Pred začetkom bitke pri kraju Brodi, so se SS-ovci v glavnem soočali s partizanskimi enotami na Poljskem, ki niso bile sposobne vzpostaviti fronte. V teh operacijah so enote SS izvedle tudi številne zločine nad lokalnim prebivalstvom.

Po izgubi zveze s poveljstvom armadne skupine Severna Ukrajina je med nemškimi častniki v diviziji nastala panika. Prišlo je do številnih nesporazumov in celo spopadov med prostovoljnimi enotami, ki so se začele deliti po etnični pripadnosti. Neorganizirana in nepovezana ter brez jasnega načrta je divizija Galičina nato krenila v preboj iz sovjetskega obroča. Na njihovo bojno moralo so močno vplivali tudi sovjetski raketni lanserji BM-13N Katjuša. Po nekaterih pričevanjih naj bi vsak salvo iz Katjuš po enotah SS povzročil panično zapuščanje bojnih položajev, kot da bi šlo za neke tretjerazredne posadke nemške vojske, ne pa pripadnike Waffen-SS.

20. julija se je zgodil neuspešen poskus atentata na Adolfa Hitlerja, kar je dodatno vplivalo na nemško bojno moralo. Nemški vojaki so se predajali sovjetskim enotam, metali orožje z ramen in vzklikali "Vojne je konec! Führer je mrtev!" Preostale skupine nemške vojske, v katerih je bilo okoli 10.000 Ukrajincev iz divizije Galičina, so se pod kritjem noči in gozda poskušali prebiti iz obroča. Na poti so doživljali redne napade sovjetskega letalstva in artilerije, mnogi pa so končali v zasedah.

Številčnost divizije Galičina se je v samo prvih štirih dneh bojev zmanjšala na vsega 30 % prvotne zasedbe. Posameznim enotam naj bi se celo uspelo prebiti iz obroča na varno, vendar to več ni bila vojska, ampak skupine zmedenih vojakov, ki so štele največ po 50 mož. V obroču je ostala vsa njihova bojna tehnika, ki ni bila uničena med prebojem. Skupne izgube divizije Galičina so štele okoli 8.000 vojakov in častnikov. Iz obroča se je uspelo prebiti vsega 2.500 – 3.000 vojakom, ki so se kasneje pridružili lokalnim nacionalističnim odredom Ukrajinske vstajniške vojske.

Po sovjetskih virih naj bi v obroču pri kraju Brodi padlo 30.000 nemških vojakov in njihovih zaveznikov, medtem ko jih je 17.000 končalo v ujetništvu.

Preberite še 1. in 2. del posebnega prispevka o bitki pri Kursku.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke