Na bojišču je zavladala panika. Ruski vojaki so kašljali in oslepeli poskušali zajemati zrak. Tisoč vojakov na umrlo zaradi zadušitve, nadaljnjih 8.000 pa je dobilo težke opekline.
31. maja 1915 se je na poljskem delu ruske fronte začela obsežna kemična vojna, v kateri je bil uporabljen klor. To se je odvijalo na 12-kilometrskem odseku fronte, kjer sta bili nastanjeni 14. sibirska in 55. pehotna divizija.
Nemška vojska je konec aprila 1915 prvič uporabila 170 ton klora na 6-kilometrski frontni liniji pri reki Ypres. Takoj ko je veter zapihal v "pravo" smer proti položajem francoske vojske, so iz 6.000 plinskih jeklenk ročno izpustili rumeno-zeleni plin. Francozi so se začeli panično umikati, piše profesor Mihail Supotnicki v svoji knjigi z naslovom Pozabljena kemična vojna 1915-1918.
Umik Francozov je bil razumljiv. "Posameznik, ki ga je zajel oblak plina, je umrl v nekaj minutah. Z uporabo klora je nemška vojska uspela doseči dva pogoja, ki sta bila potrebna za uspeh kemičnega napada – množična uporabnost in visoka koncentracija plinov," razlaga Supotnicki.
Po njegovem mnenju bi lahko Nemci, v kolikor bi imeli na voljo dovolj sredstev, s tem napadom in posledičnim prebojem fronte odločili potek bitke. "Vendar teh sredstev niso imeli, zato je kemični napad pri Ypresu oznanjal začetek kemične vojne, ki je bila enako uničujoča za obe strani," dodaja.
Kemično orožje je bilo na ruski fronti uporabljeno konec januarja 1915, vendar ruske enote zaradi hladnega zraka niso utrpele resnejših izgub.
Glavni kemični napad proti ruski vojski se je zgodil 31. maja 1915, ko je bil množično uporabljen klor. Na območju skorajda ni bilo gozdov, zato se je lahko plin razširil globoko v zaledje ruskih vojakov in sejal smrt na razdalji vsaj 10 km.
Na podlagi izkušenj pri Ypresu je nemška vojska predvidevala, da je zmaga proti Rusiji že tako rekoč zapečatena. "Vendar sta vzdržljivost ruskih vojakov in dobra organiziranost obrambe omogočili, da je Rusija obranila 11 nemških plinskih napadov. Strupeni plini so prizadeli 9.036 ruskih vojakov in častnikov, od katerih je 1.183 umrlo. Istega dne so Nemci izgubili samo 116 vojakov," piše Aleksander De Lazari, prvi ruski vojaški zgodovinar, ki se je ukvarjal s kemičnim orožjem, v svoji knjigi Kemično orožje na frontah prve svetovne vojne.
Ta razkorak v izgubah je rusko državno vodstvo spodbudil k temu, da se je Rusija pridružila kemični vojni in začela proizvajati lastno orožje.
V telegramu vojnemu ministru dan po napadu je ruski general Januškevič pritisnil nanj z zahtevo po kemičnem orožju za vojsko. Ta naloga se je izkazala za izjemno težavno, saj je večina ruske kemične industrije pripadala Nemcem. Lastnega kemičnega inženiringa v ruskem gospodarstvu sploh ni bilo, saj so nemški industrialci že dolgo pred vojno poskrbeli, da njihova proizvodnja ne bi mogla služiti za ruske vojaške namene. Med vojno so svoje tovarne popolnoma zaprli.
Po uničujočem plinskem napadu 31. maja se je kemična vojna proti Rusiji še okrepila. Nemci so z visoko natančnostjo izvajali tudi obstreljevanje s kemičnimi granatami, Rusija pa je morala začeti lastno kemično proizvodnjo praktično iz nič. V Samari, Rubežnom, Saratovu in Vjatski regiji so tako zrasle tovarne za proizvodnjo klora. Avgusta 1915 so proizvedli prvi dve toni utekočinjenega klora, oktobra istega leta pa je ruska vojska začela vzpostavljati prve kemične čete.
Supotnicki ne skriva navdušenja na ruskimi vojaškimi kemiki: "V samo 12 mesecih so uspeli brez zahodne pomoči zagnati lastno kemično industrijo, ki je ruski vojski zagotavljala več vrst plinov, kemičnega streliva in zaščitne opreme," pravi.
Rusi so kemično orožje prvič uporabili leta 1916 med marčevsko ofenzivo pri jezeru Naroč. Ofenzivo so izvedli na prošnjo zaveznikov, da bi preusmerili pozornost Nemcev, ki so načrtovali preboj pri Verdunu. Cena, ki jo je za to ofenzivo plačala Rusija, je bilo 80.000 ubitih, ranjenih ali pohabljenih vojakov. Rusko poveljstvo je kemično orožje dojemalo kot pomožno, zato še ni bilo opravljenih nobenih testiranj, prav tako pa na začetku niso uporabljali nobene zaščite v obliki mask ali rokavic.
Ob koncu leta 1916 pa je ruska vojska popolnoma obvladala lastno kemično orožje, enote pa so dobile zaščitne maske. Nemci so 7. januarja 1917 ponovno uporabili plin na ruski severni fronti, ki pa zaradi pravočasne uporabe plinskih mask in izkušenj vojakov na ruski strani ni obrodil sadov. Ruski povračilni kemični napad, ki so ga izvedli 26. januarja istega leta pri Rigi, je bil podobno neučinkovit, saj so tudi Nemci bili dobro pripravljeni nanj. Vzpostavilo se je nekakšno ravnovesje moči.
Po prvi svetovni vojni je grozljivo moč kemičnega orožja naslovila tudi mednarodna skupnost. Kemično orožje je bilo dodano na seznam orožij za množično uničevanje, proti koncu 20. stoletja pa je Haaško sodišče prepovedalo njegovo uporabo. Konvencijo o kemičnem orožju je podpisalo mnogo držav, med njimi tudi Rusija.
Preberite še:
Kako so se ruski vojaki v prvi svetovni vojni zabavali pred očmi sovražnika
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
