Harbin: Kitajsko mesto, ki so ga zgradili Rusi

Pred 150 leti je bilo območje ob reki Songhua samo zbirka vaških naselij. Če temu dodamo sodobno mesto Harbin, dobimo 12 milijonov Kitajcev, ki živijo svoja življenja sredi veličastne arhitekture v slogu carske Rusije.

Harbin je namreč mesto kaosa in nenehnih izumljanj na novo. Danes je tukaj 8. največje urbano območje na Kitajskem, a prebivalci hodijo po okostju vasi, ki so jo v začetku 20. stoletju postavili podjetni Rusi, ki so iskali blagostanje in poskušali poustvariti svojo domovino na novi zemlji.

Danes v mestu Rusov skoraj več ne najdemo (z izjemo nekaj izseljencev), nekoč pa so v Harbinu živeli nekateri najboljši ruski izumitelji, najranljivejši pribežniki in najzloglasnejši ekstremisti. Poskusimo na kratko povzeti bogato dediščino mesta.

1. Zrasel je na podoben način kot Dubaj

Prva stvar, ki se je pojavila v Harbinu, je bila železniška postaja. Ko so leta 1896 proti vzhodu zapeljali prvi vlaki na Transibirski železnici, je ambiciozni finančni minister carja Nikolaja II., grof Sergej Witte, hitro začel subvencionirati novo pot: Vzhodno kitajsko železnico. V njegovem velikem načrtu je osrednje mesto zasedalo novoustanovljeno naselje Harbin. Witte je upal, da bi Harbin lahko povezal Bajkal in Vladivostok, nato pa bi proti jugu speljali še več poti skozi Kitajsko.

Kraj je leta 1898 pridobil status mesta in kmalu zrasel v eno najživahnejših metropol severovzhodne Kitajske. Leta 1917 je tam živelo že 100.000 ljudi (od tega okoli 40.000 Rusov). Tam je bilo le malo ljudi, ki so se rodili v Harbinu; to je bil raj za izseljence.

2. Nekatere lokacije še vedno izgledajo rusko

Grof Witte si je želel, da bi vsak že s prvim pogledom na mesto videl, kdo je v Harbinu šef. Rezultat? Poglejte:

3. Judovska oaza

Že dolgo pred obstojem Judovske avtonomne oblasti so se mnogi ruski Judje selili na vzhod – v Harbin, kjer so lahko pobegnili pred preganjanjem in začeli novo življenje. Ker sta bila Aleksander III. in (v manjši meri) Nikolaj II. pod vplivom ultra-konservativnega tutorja iz otroštva, Konstantina Pobedonosceva, so Judje pričakovali deportacije, kvote na izobrazbo, odvzem volilne pravice in celo pogrome, zato se jim je selitev na vzhod zdela privlačna izbira.

Ocenjeno je, da je do leta 1913 v Harbinu živelo že okoli 5.000 ruskih Judov, do leta 1920 pa 20.000.

O judovski dediščini danes v Harbinu pričajo samo še dve sinagogi, zgrajeni v letih 1909 in 1921, ter večje judovsko pokopališče.

4. Ena največjih skupnosti belih izseljencev

Čeprav je res, da je večina belih izseljencev pobegnila v Pariz, Berlin in Prago, zgodovinarji pogosto spregledajo vlogo, ki jo je odigral Harbin pri sprejemanju tistih ljudi, ki so bežali pred boljševiki.

Po eni strani se to zdi povsem smiselno, saj je Harbin od leta 1917 odprto sprejemal procaristične trgovce in birokrate. Frakcije belih sil so to jasno opazile, zato je rusko prebivalstvo v mestu med državljansko vojno zraslo s 40.000 na okoli 120.000 ljudi.

Čeprav so beli izseljenci po letu 1922 v glavnem ostali brez svojo državo, je njihova skupnost v Harbinu doživela še kratko obdobje razcveta. Ustanovljeni so bili ruski izobraževalni sistem in mediji v ruskem jeziku.

5. Dom Ruske fašistične stranke

V 30. letih 20. stoletja so mnogi pripadniki ruske skupnosti v Harbinu začeli zagovarjati fašizem, predvsem zato, da bi vzpostavili skupno azijsko protiboljševistično fronto z japonskim cesarjem Hirohitom.

Ruska fašistična stranka je doživljala najboljše čase pod vodstvom Konstantina Rodžajevskega, ko je trdila, da ima 20.000 članov. Politično gibanje Roždajevskega je pozdravljalo zavezništvo z Japonskim imperijem ter zagovarjalo likvidacijo Judov, ponovno vzpostavitev vpliva pravoslavne cerkve in izgradnjo korporativističnega gospodarskega sistema po zgledu Italije.

Ko je naraščala moč Ruske fašistične stranke, japonske oblasti pa po zasedbi Mandžurije leta 1931 niso dajale zaščite Judom, se je judovsko prebivalstvo zmanjšalo s 13.000 ljudi leta 1931 na 5.000 ljudi leta 1935. Potem pa so stvari postale še bolj grozljive.

6. »Japonski Auschwitz«

Enota 731 se je nahajala samo 24 km južno od Harbina in je bila uradno označena za »enoto za preprečevanje epidemij in oskrbo z vodo«, v resnici pa je bila odgovorna za ene najgrozovitejših vojnih zločinov vseh časov.

Enoto 731 je leta 1935 ustanovila japonska vojska, v njej pa so izvajali eksperimente na živih ljudeh, ki bi jih težko videli tudi v najhujših grozljivkah. Šele leta 1984 je prišlo na dan, da so Japonci zapornike žive secirali, zmrzovali, stradali in jim vstavljali injekcije s kugo.

Na piki Japoncev so bili tudi Rusi iz Harbina in ocenjeno je, da so Rusi predstavljali okoli 30 odstotkov od vseh 3.000-12.000 žrtev Enote 731. Večina je otrokom ukazovala, da morajo biti do pete ure popoldne doma, da jih ne bi odpeljali japonski policisti.

Več o namenih in dejavnostih Enote 731 izveste v članku Kako so Japonci hoteli s kugo poraziti Rdečo armado.

7. Preostalo rusko prebivalstvo je izbrisal Stalin

Ko je leta 1935 Sovjetska zveza prodala Vzhodno kitajsko železnico Japonski, nato pa so še ljudje naključno začeli izginjati z ulic (jemala jih je Enota 731), si je seveda večina harbinskih Rusov želela oditi drugam.

Do konca 30. let 20. stoletja je število Rusov v Harbinu padlo na okoli 30.000. Tisti, ki so se odločili za sovjetsko državljanstvo in so jim Japonci zaplenili imetje, so se ogreli za vrnitev v Sovjetsko zvezo. Toda tam so jih preko 48.000 aretirali z obtožbami, da so »japonski vohuni«. V teku je bila velika čistka 1936-38.

Ko je avgusta 1945 mesto osvojila sovjetska armada, so tudi mnogi tisti Rusi, ki niso zapustili Harbina, dočakali podobno usodo. Vsakogar, za kogar so posumili, da je kadarkoli sodeloval z Belo armado, Japonci ali Rusko fašistično stranko, je čakal GULAG.

Večino Rusov, ki so še ostali v Harbinu, so preselili v Sovjetsko zvezo. Kitajski popis leta 1964 je v mestu naštel samo še 450 Rusov. Zadnja domača harbinska Rusa pa sta umrla v 80. letih.

8. Domačini rešujejo rusko dediščino

Zgodovinska ruska arhitektura se v Harbinu umika sodobnim kitajskim gradnjam, a se domačini ne dajo. Ko se je govorilo o uničenju znamenitega mosta Qihong iz 20. let 20. stoletja, se je lokalno gibanje začelo boriti za to, da se mostu da status zaščitenega kulturnega spomenika.

Ko mesto vsako leto prireja Harbinski festival ledu, organizatorji vedno poskrbijo tudi za postavitev Ledenega kremlja.

Ena od znamenitih mestnih restavracij, Lucia, je prav tako ohranila edinstveno notranjost v duhu carske Rusije.

Preberite tudi: Kako so kozaki lovili samuraje