Na Prohorovskem polju tišina. Sem in tja zaslišimo zven zvonov, ki vabijo župljane na bogoslužje v bližnjo cerkev v mestecu Prohorovka, ki je bila zgrajena z donacijami ljudi, v spomin na vojake, ki so umrli na območju Kurska.
Pred 75 leti je tu potekala strahovita bitka. Ravno tukaj, poleg Prohorovke, se je odvil največji tankovski spopad v celotni zgodovini sveta. Enote sovjetske garde so se iz oči v oči spopadle z elitnimi Wehrmachtovimi oklepnimi divizijami SS Panzer.
»V Kursku bomo jedli kosilo!«
Boji na južni izboklini pod Kurskom so se dejansko začeli 4. julija 1943, prvi večji dogodki pa so nastopili 5. julija zgodaj zjutraj, ko so Nemci z oboroženimi formacijami prvič silovito udarili. Tistega jutra je poveljujoči oficir prve SS oklepne divizije Leibstandarte SS Adolf Hitler, Obergruppenführer Josef Dietrich, pripeljal svoje Tigre, ko mu je eden od oficirjev zakričal: »V Kursku bomo jedli kosilo!«
Toda divizija SS ni dočakala kosila v Kursku. Niti večerje ne.
Prohorovka
Več besed bomo danes namenili odločilnemu 12. juliju. Ob 8.30 so Sovjeti sprožili protiofenzivo proti 4. oklepni armadi. Nemški poveljnik Erich von Manstein se je akutno zavedal, da bi lahko uspešna sovjetska ofenziva sesula celotno armadno skupino Jug, zato je proti sovjetskemu napadu uporabil vse razpoložljive sile. Srditi boji so izbruhnili na fronti, ki se je raztezala na več kot 200 kilometrih.
Najhujši boji so tistega dne potekali na tako imenovanem »prohorovskem mostičku«, majhnem koščku zemlje, ki so ga Nemci zasedli po tesnih bojih 11. julija. Po zasedbi se je jedro nemškega korpusa obrnilo in začelo ukrepati. Sovjetsko poveljstvo pa je zatem sprožilo svoj glavni napad.
Sovjetski poveljnik Pavel Rotmistrov: »Po več minutah je napadalni ešalon 29. in 18. tankovskega korpusa, ki je streljal med premikanjem, prodrl v vrste nacistov. Naredili smo hiter juriš naravnost skozi sovražnikove vrste.«
»Njihovi Tigri in Pantherji [vrsti tankov] so bili prikrajšani za svojo prednost v ognjeni moči, ki so jo uživali na začetku ofenzive v bojih proti drugim našim oboroženim formacijam. Sedaj so bili povsem osupli nad delovanjem sovjetskih tankov T-34 in celo lažjih T-70 na krajših razdaljah.
Povsod nad bojiščem sta se vila dim in prah. Zemlja se je tresla od močnih eksplozij. Tanki so streljali drug na drugega in kakor so si prišli na blizu, se niso mogli več raziti in so se bili na smrt, dokler se na katerem od tankov niso prižgali bakle ali pa so bile prebite gosenice. Pa še tanki, ki se niso mogli več premikati, so še naprej streljali, če je orožje še vedno delovalo.«
Sovjetski tankovski oficir Jevgenij Škurdalov:
»Prvi tank sem sesul, ko sem se premikal vzdolž železnice in sem na dobesedno stotih metrih zagledal tank Tiger, ki je bil bočno obrnjen proti meni in je streljal na naše tanke. Videti je bilo, da je uničil precej veliko naših strojev, saj so vsi prihajali proti njemu bočno, on pa je streljal na njihove boke. Nanj sem nameril podkalibrski izstrelek in ustrelil. Tank je zagorel. Še sem streljal in tank je še bolj zagorel. Ven je skočila posadka, a mi nekako ni bilo do nje. Tank sem zaobšel, nato pa uničil tank T-III in Pantherja. Ko sem uničil Pantherja, sem občutil, veste, nekakšen občutek ponosa, češ poglejte, kakšno junaško dejanje sem storil.«
Nemški tankist iz divizije Adolf Hitler Wilhelm Res: »Nenadoma je prodrl eden T-34 in šel naravnost proti nam. Naš prvi radiooperater mi je začel podajati izstrelke enega po enega, da bi jih začel nalagati v top. Istočasno je naš komandir na vrhu brez prestanka kričal: 'Strel! Strel!, saj je tank prihajal vse bližje. Šele po četrtem 'Strel!' sem zaslišal: 'Hvala bogu!'«
»Malo pozneje smo ugotovili, da se je T-34 ustavil samo osem metrov proč od nas! Na vrhu, na stolpu, kot da bi bile odtisnjene, so bile petcentimetrske odprtine. […] Bojne linije obeh strani so se premešali. Naši tankisti so uspešno uničevali sovražnika s kratkih razdalj, a imeli tudi sami velike izgube.
Iz dokumentov Centralnega arhiva ruskega Ministrstva za obrambo:
»Tank T-34 komandirja drugega bataljona 181. brigade 18. tankovskega korpusa stotnika Skripkina je prodrl v formacijo Tigrov in uničil dva sovražnikova tanka, nakar je eden 88-milimetrski izstrelek padel v njegov stolp, drugi pa prebil bočni oklep. Sovjetski tank je zagorel in ranjenega Skripkina sta iz razbitega stroja spravila voznik narednik Nikolajev in radijski operater Zirjanov. Šli so v kritje v zaboj, a jih je vseeno opazil eden od Tigrov in se premaknil proti njim. Takrat sta Nikolajev in Černov, ki je bil zadolžen za nalaganje izstrelkov, znova skočila v goreči stroj, prevzela nadzor in šla naravnost proti Tigru. Ob trku sta oba tanka eksplodirala.«
Udar sovjetskih oklepnikov, novih tankov s polnim kompletom oborožitve, je pretresel od bojev izčrpane divizije nasprotnike in nemška ofenziva se je razblinila. S protiofenzivo sovjetske 5. gardne tankovske armade jugozahodno od Prohorovke je bila razbita ofenziva tankovskih divizij SS Mrtva glava in Adolf Hitler proti severovzhodu. Diviziji sta imeli takšne izgube, da nista bili več sposobni resne ofenzive. Težke izgube so doživeli tudi deli tankovske divizije SS Reich zaradi napadov delov 2. gardnih tankovskih korpusov, ki so šli v protiofenzivo južno od Prohorovke.
Izid in izgube
Ocenjuje se, da je sovjetska stran izgubila 500, nemška pa 300 tankov in samohodnih orožij.
Seveda je nemška armadna skupina Jug največje izgube doživela že v prvih sedmih dneh boja, še pred spopada pri Prohorovki. Vendar ima bitka pri Prohorovki velik pomen, saj so sovjetski vojaki tukaj najmočneje udarili po tankovskih divizijah SS in zaustavili njihovo pot proti Kursku. To je zbilo moralo elite nemških tankovskih enot in uničilo njihovo vero v zmago nemškega orožja.
Članek je bil prvič objavljen leta 2013 v ruščini pri Nezavisimoje voennoje obozrenie (Neodvisni vojaški obzornik).
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite več o pomenu celotne bitke pri Kursku v prispevku Bitka pri Kursku: začetek konca Tretjega rajha.