Kaj vse bi dali za rolico WC-papirja: Deficitarni izdelki v časih Sovjetske zveze

Boris Krištul/Sputnik
Spomnili smo se na nekatere vsakodnevne stvari, ki jih je v Sovjetski zvezi primanjkovalo in so bile že skoraj stvar prestiža.

Zamislite si človeka, ki nosi pakiranje toaletnega papirja v navadni plastični vrečki z reklamo nekega tujega izdelka, kavbojke Montana in kulije v žepu. Takšen človek je bil v Sovjetski zvezi predmet zavisti na vsakem koraku.

Beseda »deficit« je bila od 50. do 80. let dvajsetega stoletja ena najpogostejših besed v Sovjetski zvezi. Na seznamu deficitarnih izdelkov so bila skoraj vsa živila od trdega sira do klobas, enako pomanjkanje je veljalo za intimno perilo in kakovostno pohištvo. Sovjetska oblast je namreč vso svojo energijo in vire usmerjala v razvoj težke in vojaške industrije, manj pozornosti pa namenila vsakdanjim potrebam svojih državljanov. Takšne okoliščine so vsak dan porajale kilometrske vrste za nakup deficitarnih izdelkov in zavist do tistih srečnežev, ki so se uspeli do njih dokopati. Danes se nam zdi absurdno že to, katere stvari so se znašle na seznamu in povzročale »fovšijo«. Seznam smo sestavili skupaj s sogovorniki, ki so osebno izkusili tiste čase.

1. Toaletni papir

Prva sovjetska tovarna toaletnega papirja je bila postavljena leta 1969, a je moralo preteči še veliko let, preden je tako pomemben proizvod postal dostopen vsem prebivalcem ogromne države.

Jelena se spominja: »Ljudje z močnimi zvezami in prijatelji delavcev v maloprodaji so uporabljali grob siv papir, ki se je uporabljal za pakiranje blaga. Pa še oni so bili v manjšini! Rolice toaletnega papirja smo lahko samo sanjali. Spominjam se, da je v koloni za WC-papir stalo tudi po sto ljudi. Obstajal je celo limit: ena oseba ni mogla kupiti več kot 10 rolic naenkrat. Srečneži, ki so se uspeli dokopati do toaletnega papirja, so rolice postavili na konopec in jih nalašč nosili kot trofejo, da bi jim vendar vsi zavidali.«

2. Navadna plastična vrečka

Oleg se spominja: »Še v začeku 80-ih si je vsak želel imeti polietilensko vrečko z reklamo za avtomobil ali običajnim napisom v tujem jeziku. Ljudje so hranili te vreče, ženske so jih nosile namesto torbic, otroci pa namesto šolskih nahrbtnikov.

Takrat so plastične vrečke proizvajali samo še v Jugoslaviji in državah vzhodnega bloka: Češkoslovaška, Poljska, Vzhodna Nemčija. V Sovjetsko zvezo pa so jih prinašali sovjetski državljani, ki se jim je posrečilo obiskati te države. Ljudje jih niso niti pakirali, da ne bi poškodovali slike na vrečki. Če se je vrečka umazala, so jo oprali in posušili.«

3. Kemični svinčniki

Navadni kemični svinčniki so bili do 60-ih pravi luksuz. Tudi če se vam je posrečilo dobiti »kemik«, je bil velik problem najti rezervne mince.

Sergej nam pojasnjuje: »Sovjetski otroci so se najprej učili pisati s peresom, ki so ga dajali v črnilo, nato s peresom, ki je imelo v sebi črnilo, ko pa so tujci začeli iz tujine prenašati kemične svinčnike, je bilo to najboljše darilo, kar bi si ga lahko zamislili!

Toda takoj je nastal nov problem: kje kupiti minco za kemik? Pojavili so se mojstri, ki so znali napolniti originalne mince s črnilom – rodil se je čisto nov ločen poklic. V 60-ih in 70-ih so obstajala specializirana mesta, ki so nudila takšno storitev.«

4. Barvanje las

Težko si je človek pobarval lase. Do sredine 80-ih sta v prodajalnah obstajali samo dve naravni vrsti barv za lase: temna »basma« in rdečkasta »kana«.

Ženska, ki se je želela pobarvati na blond, je morala to izvesti s kamiličnim čajem ali pa z vodikovim peroksidom (hidrogenom), vendar je bilo to precej tvegano, saj so se lahko poškodovali lasje, okrevanje pa je zahtevalo veliko časa.

Irina se spominja: »Obstajale so tudi barbarske rešitve. V šampon se je na primer dodalo črno črnilo. Tako so ženski lasje postali črni kot krokar, starejše ženske pa so tako dodale svojim lasem vijoličen odtenek.«

5. Osebna knjižnica

Sovjetski državljani so sebe smatrali za najbolj načitano nacijo. Po drugi strani so bile mnoge sovjetske knjigarne do 80-ih skoraj povsem prazne. Celo ruske klasike je bilo težko kupiti in ljudje so se morali pretežno zanašati na knjižnice.

Še večji absurd je bil ta, da je bilo mogoče ruske in svetovne klasike v ruščini zlahka kupiti v državah vzhodnega bloka. Sovjetsko politično vodstvo je namreč dalo prioriteto promociji ruskega jezika v tujini.

Mihail pripoveduje: »Spomnim se, da je še v začetku 80-ih mama prinašala iz tujine na desetine kilogramov knjig. To so bile otroške pravljice, detektivke Agathe Christie in Arthurja Conana Doyla, romani Aleksandra Dumasa in Emila Zolaja. Tako so nastale domače knjižnice, na katere so bili ljudje ponosni. V sovjetskih knjigarnah tistega časa so prevladovale patriotske knjige o drugi svetovni vojni in fantazije o preporodu kmetijstva.«

Koliko časa pa so povprečni sovjetski ljudje čakali na nov avto ali stanovanje? Preberite tukaj!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke