Bitka pri Kursku: Spopad titanov, 3. del

Strateška usmeritev Orjol-Kursk

General Walter Model je nameraval na tretji dan Operacije Citadela v boj vključiti nemško 4. oklepno divizijo. Prvotno je načrtoval, da bo divizija pomagala pri napadu 9. oklepne divizije, ki je napadala pomembno obrambno vozlišče v vasi Poniri, a je zaradi zelo dinamičnega razvoja situacije na fronti potem divizijo preusmeril proti naselju Teplo. Osnovna pomanjkljivost tega načrta je bila v tem, da je skrhal ostrino glavne udarne skupine: 2. in 4. oklepna divizija sta nastopili v smer vasi Teplo, 292. in 86. pd 41. tankovskega korpusa pa sta šla zavzemat vas Poniri. Te sile so dobile tudi zračno podporo. Nemški 1. letalski korpus je imel nalogo, da v zgodnjih jutranjih urah, med 5.00 in 7.00, podpre enote 47. oklepnega korpusa, od 7.00 do 12.00 pa podpre enote 41. oklepnega korpusa. Rezultat teh priprav so 7. julija na severni strateški usmeritvi Orjol-Kursk izbruhnili grozoviti spopadi za naselji Poniri in Oljhovatka.

Bitka za vas Poniri

Povedali smo že, da si je sovjetska stran s protinapadom po nemških oklepnih enotah na relaciji Butirka-Poniri »kupila« dragocen čas. Takšen razvoj dogodkov je znatno otežil nemški prodor na glavnih smereh napada, kar je omogočilo učinkovito prerazporeditev sovjetskih rezervnih sil. General Roskovski se je že podrobno seznanil s sovražnikovimi namerami in njegovo močjo ter izdal povelje, da se takoj iz rezerve pripeljejo vse tankovske, artilerijske in pehotne enote za podporo prvi frontni liniji in bližnjemu taktičnemu zaledju. V noči s 6. na 7. julij je tako v bližino vasi Poniri prispela kompletna 2. protitankovska brigada/48A z »lovci na tanke«, iz sosednje smeri Maloarhangelska pa sta prišli še dve brigadi 12. tankovske divizije. Do zgodnjih jutranjih ur je Roskovski na ozkem območju okrog Ponirov zbrati 15 artilerijskih polkov, brigado težkih havbic in dve protitankovski brigadi z »lovci na tanke«.

Zaradi železnice so imeli Poniri dokaj pomembno strateško vrednost, skozenj je tekla železnica Orjol-Kursk. Poveljstvo Centralne fronte je predvidevalo, da bo ravno skozi to naselje potekal glavni napad nemških oklepnih sil, zato so ga spremenili v močno oporno vozlišče sovjetske obrambe. Okoli železniške postaje so vzpostavili prstane z na desettisoče klasičnih in improviziranih min, tudi letalskih bomb in havbičnih granat, s čim večjo močjo ob eksploziji. Vsi razpoložljivi tanki so bili nameščeni v izkopane rove z dodatno obzidavo, sama železniška postaja pa je bila spremenjena v trdnjavo z več deset protitankovskimi topovi znotraj in okoli zgradbe.

Boji za Ponire so se začeli že 6. julija 1943, ko je sovražnik iz več ločenih smeri poskušal prodreti v naselje, a so bili vsi napadi odbiti. Posebej aktivna je bila nemška 9. oklepna divizija, ki je z deli 18. tankovske divizije, 86., 292. in 77. pehotno divizijo poskušala razširiti svoje »kline« v sovjetski obrambi, ki je zapirala prostor med zaselkoma Stepi in Ržavec. Minimalen napredek je omogočila šele vključitev rezervnih tankov Pz.Kpfw.VI Tiger iz 505. težkega tankovskega bataljona, ki so uspeli do konca dneva prevzeti nadzor nad nekaj gosto postavljenimi pozicijami v rovih, za kar so morali na poti počistiti vrsto protitankovskih preprek in utrjenih položajev. Ko je padel mrak, se je bojna dejavnost te oklepne skupine začasno ustavila, Nemci pa so izkoristili zmanjšano intenzivnost boja za dopolnitev svojih izčrpanih enot in pripravo na nov »buren« dan.

Kakor se je zdanilo, so vse nemške enote, usmerjene proti Ponirom, začele z vsesplošnim napadom na naselje. Glavno udarno skupino so predstavljale oklepne enote iz 41. tankovskega korpusa z okoli 170 težkimi tanki in samohodnimi orožju ter več sto lahkimi tanki in oklepnimi transporterji Sd.Kfz.251 s tankovskimi granatami. Največje breme je nase prevzela sovjetska 307. pehotna divizija, ki je odbila 4-5 zaporednih nemških napadov. Grupacija težkih tankov, ki je spremljala nekaj pehotnih kolon v razširjenem strelskem postroju, je izpeljala frontalni napad na glavne obrambne položaje omenjene divizije, ob podpori samohodnih orožij Sd.Kfz.184 Ferdinand z izjemnim dometom topov, ki so pokrili večino sovjetskih ognjenih položajev. Vendar je sovjetska divizija po zaslugi veščega poveljevanja uspela obdržati večino položajev in z močjo 15 artilerijsko-raketnih polkov prisilila sovražnika k taktičnemu umiku.

Nekje okoli 10.00 sta dva nemška pehotna bataljona s podporo ene tankovske čete, pretežno sestavljene iz srednjih tankov in samohodnih orožjih, uspela najti šibkejši člen v sistemu sovjetske obrambe severozahodno od naselja Poniri ter zasesti nekaj zemljišč na zahodnem obrobju mesta. Poveljnik 307. pehotne divizije pa je v boj hitro vpeljal dva pehotna bataljona in 103. tankovsko brigado, ki je z masivno artilerijsko podporo izpeljala protinapad po teh nemških silah. Po kratkem, a srditem boju je uspela vrniti izgubljene položaje pod svoj nadzor in zapreti linijo. Po 11. uri so nemške sile zamenjale smer napada in preusmerile težišče operacije na severovzhodne dele naselja. Nemci so uspeli po upornem peturnem boju prevzeti nadzor nad kmetijskim posestvom 1. maj in pretvorili stanovanjske objekte v ognjene položaje za neprekinjeno streljanje z mitraljezi in protitankovskimi puškami. Na ta del fronte so Nemci pripeljali vse svoje rezervne sile in poskušali od 16. do 18. ure vpast v naselje ter se prebiti do železniške postaje. Vseh več deset poskusov je bilo odbitih s srditim ognjem fanatičnih sovjetskih braniteljev. Šele okoli 20. ure, ko so enotam 9. oklepne divizije na pomoč priskočili še 18. oklepna divizija z glavnino 86. in 292. pehotne divizije, so Nemci na tem delu fronte uspeli ustvariti veliko ognjeno in številčno premoč nad hrabro sovjetsko divizijo, ki se je bila prisiljena umakniti v južni del naselja.

Značaj teh bojev je bil zelo surov: gorela je praktično vsaka hiša v naselju. Boji niso prenehali niti ponoči. Nemci so v svetlobi gorečega naselja vzpostavili mešano skupino, ki bi se morala čim prej polastiti železniške postaje. Praktično celo noč med 7. in 8. julijem je potekalo ostro bojevanje za vsak kvadratni meter okrog postaje, v katerem sta obe strani utrpeli težke izgube v živi sili in tehniki. Nemci so morali sistematično rušiti hišo za hišo, ki so bile povezane z mrežo bunkerjev z mitraljezi in labirinti protitankovskih preprek. V skoraj vseh smereh napada so nemške čelne tanke zasipali z molotovkami in ročnimi kumulativnimi granatami. Na desetine sovjetskih pripadnikov s protitankovskimi topovi 53-K kalibra 45 mm je v sodelovanju z jurišnimi skupinami skakalo v vmesne prostore med nemškimi tankovskimi enotami ter jih napadali z bočne in hrbtne strani.

Poveljnik sovjetska 13A v koordinaciji s poveljstvom Centralne fronte je nameraval iz razpoložljivih enot sestaviti močno skupino za protinapad, s katerim bi ponovno prevzela nadzor nad zasedenim delom naselja. Komanda Centralne fronte je načrt odobrila in ukazala, da 307. pehotna divizija, glavnina 51. in 103. tankovske brigade dobijo poleg še 129. tankovsko brigado z okoli 50 tanki (od tega 10 KV-1 in 18 T-34) ter 27. gardni težki tankovski polk. Če tudi te sile ne bi zadoščale za zaustavitev nemške zasedbe železniške postaje, je bila na rezervi še 4. padalska desantna divizija.

Bitka za Oljhovatko

Medtem ko je 41. tankovski korpus napadal naselje Poniri, je na desnem krilu nemške 9A napadel 47. oklepnih korpus v t. i. oljhovatski smeri. Poveljstvo 47. oklepnega korpusa je iz najboljših enot, delov 2. in 4. oklepne divizije ter 505. bataljona težkih tankov, sestavilo posebno taktično udarno skupino Burmeister, ki ji je osebno poveljeval general-major Arnold Burmeister iz 2. oklepne divizije. Neposredno je bila podrejena štabu 47. oklepnega korpusa.

Taktična skupina Burmeister je imela v svoji sestavi okrog 200 tankov in nalogo, da prebije sovjetsko fronto na liniji Samodurovka-Košara ter zavzame kot 274 okoli 4-5 km jugozahodno od naselja Oljhovatka. Poveljstvo 47. oklepnega korpusa je upalo, da bo tukaj sovjetska obramba načeta po prvih 48 urah bitke in bo s temi silami relativno zlahka prevzelo nadzor nad želenim prostorom. Toda ravno tukaj so se nahajale tri divizije iz elitnega sovjetske 17. gardnega pehotnega korpusa, ki je bil okrepljen še z dvema tankovskima korpusoma/2.Ta.

7. julija v zgodnjih jutranjih urah so nemške enote začele napad v zadani smeri proti vogalu (257), ki so ga Nemci poimenovali »tankovski hrib«. V uvodnih urah bojev so uspeli potisniti dele 6. gardne divizije z dela vzpetine na severni strani, a niso zmogli priti na vrh, saj so jih s strani tolkli sovjetski tanki 109. tankovske brigade, 48. in 58. tankovskega polka in delov 614. protitankovskega polka. Absolutno vsi pomembnejši topografski objekti na fronti so bili prirejeni za uporno obrambo. Tanki so bili zelo dobro vkopani in utrjeni, zato so bili priročna zamenjava za tanke z večjimi topovi in bunkerje z mitraljezi. Zaradi njihovih dominantnih položajev sovražnik nikakor ni mogel izvesti manevrov in napasti s hrbtne strani. Tanki T-34, KV-1 in KV-2 so bili odlikovani s solidno oborožitvijo in močno oklepno zaščito, tako vkopane pa jih je bilo težko uničiti. Za uničenje enega ognjenega položaja so morali Nemci ob streljanju topov angažirati svojo težko artilerijo in aviacijo.

Zaradi nepričakovano slabe dinamike napade na tej fronti je komanda 47. oklepnega korpusa okoli 17. ure ustavila operacijo, da bi prerazporedila svoje sile. V sodelovanju z 41. oklepnim korpusom, ki je na levem krilu 9A z vsemi močmi napadel Ponire, je 47. oklepni korpus obnovil svoj napad na kotu (257) na način, da bi s krila razbil fronto z enotam 75. gardne pehotne divizije. A tudi ta napad ni uspel, saj je bila tam sovjetska obramba granitna in ni omogočala praktično nič prostora za napredek.

Bitka za Teplo

Na fronti sovjetske 70A na skrajnem levem krilu sovjetske obrambe so nemške mešane oklepne sile iz 46. in 47. oklepnega korpusa poskušale izvesti preboj v smeri vasi Kutirka in Teplo. Nemški napad so nase sprejele enote sovjetske 3. protitankovske artilerijske brigade ter glavnina 140. in 175. pehotne divizije. Na območju teh vasi sta bili vzpostavljeni dve protitankovski obrambni coni s šestimi artilerijskimi baterijami s protitankovskimi topovi ZIS kalibra 57/76 mm., dvema baterijama minometov kalibra 120 mm in dvema bataljonoma borcev s protitankovskimi puškami. Vsaka artilerijska baterija imela odlično organiziran in inženirsko neprebojen utrjen položaj. Obe obrambni coni sta pokrivali fronto v širini 4 km in globini 5 km.

Drugi dan operacije, 6. julija ob 18. uri, so nemške sile v tej smeri angažirale močne sile tankov in jurišnih sredstev, ki so napadli ves obrambni sektor pod 3. protitankovsko brigado. Ocenjeno je, da je bilo v prvem bojnem ešalonu angažiranih od 50 do 150 enot oklepne tehnike, ki so podpirale na desettisoče sovražnikovih vojakov. Ofenzivo sta intenzivno podpirali nemška artilerija in letalstvo.

Prvi udar je nase sprejela 4. baterija 3. pehotne brigade pod poveljstvom stotnika Igijaševa. Komandir protitankovskega orožja, vodnik Sklarov, je uspel z dvema kumulativnima granatama uničiti čelni nemški tank Pz.Kpfw.VI Tiger. Ko je ta oklepna skupina vstopila v območje delovanja bočno postavljene 6. baterije 3. protitankovske brigade, je na nemške tanke z obeh položajev letelo na stotine projektilov iz topov in protitankovskih pušk. V kratkem času je nemška oklepna skupina izgubila še pet tankov in bila prisiljena v umik na začetne položaje brez izplena.

Ko so zbrali nove sile z desnega krila fronte, so Nemci spremenili usmeritev in napadli položaje 5. baterije 3. protitankovske brigade. Ko so pripravljali svoje tanke za napad, pa je del kolone neprevidno vstopil v domet topov 4. baterije 3. protitankovske brigade, kar je pripeljalo do popolne dezorganizacije tega napada. Izpostavljeni del kolone se je začel umikati, drugi del tankovske skupine pa je šel naprej brez kakršnekoli podpore in pade pod orkansko obstreljevanje sovjetskih protioklepnih orožij iz sestave 5. baterije 3. protitankovske obrambe. V zelo kratkem času so Nemci pred položaji 5. baterije 3. protitankovske brigade pustili 14 uničenih tankov in v paniki opustili napad. Malo pozneje se je zgodil še tretji zaporedni poskus nemškega tankovsko-pehotnega napada, v katerem so Nemci izgubili še devet tankov (skupaj v enem dnevu uničenih ali poškodovanih 29 nemških tankov). Skozi celoten čas bojev so poveljniki sovjetskih baterij, še posebej stotnik Garlicin, izredno vešče in iznajdljivo vodili svoje artilerijske posadke, ki so v 48 urah srditih bojev uničile več deset tankov brez izgub na svoji strani. S 6. na 7. julij 1943 so enote 3. protitankovske brigade v sodelovanju z deli 140. in 175. pehotne divizije odbile vse napade sovražnika in onesposobile 47 nemških tankov.

Zaradi pojava močnih oklepnih sil v tem sektorju je poveljstvo Centralne fronte ojačalo fronto 60A z glavnino 19 tankovskega korpusa, ki je bil razporejen v bližnjo taktično zaledje fronte izza 140. in 175. pehotne divizije.

Strateška usmeritev Belgorod-Kursk

Operacije nemškega 48. oklepnega korpusa

Nemški 48. oklepni korpus/4.A pod vodstvom generala Otta von Knobelsdorfa je imel nalogo, da 6. julija 1943 nadaljuje ofenzivo in zavzame komunikacije na relaciji Belgorod-Obojanj, ki so jih branile enote 67. gardne pehotne divizije. Udarno silo 48. oklepnega korpusa sta predstavljali 11. oklepna divizija in oklepna divizija Großdeutschland z nalogo, da po zavzetju naselja Čerkasko preusmerita svoje akcije v podporo 2. SS oklepnem korpusu, s katerim bi združeno prebili drugi obrambni ešalon sovjetske 6. gardne armade. Nemška 167. pehotna divizija je imela nalogo, da spremlja oba oklepna korpusa in nevtralizira vse sovjetske enote, ki bi lahko z energičnimi akcijami ustvarile obroč in zaprle prodirajoče sile.

6. julija ob 9.30 je udarna skupina 48. oklepnega korpusa začela ofenzivo na drugi obrambni ešalon Rdeče armade. Ob odporu sovjetskih predhodnikov so sprednji deli 11. oklepne divizije in Großdeutschland nenadoma spremenili smer gibanja in premaknili vso dolžino fronte pred 67. pehotno divizijo v prostoru med 48. in 2. SS oklepnim korpusom. Divizija ni pravočasno dobila povelja komandanta 6A, da se umakne na varnejše položaje (šele ob okoli 12h je general Čistjakov obvestil poveljstvo divizije, naj umakne svoje sile), kar je izkoristila nemška oklepna skupina, ki je enostavno zaobšla sovjetski obrambni položaj in zavzela naselje Dmitrijevka v zaledju izza 67. pehotne divizije. Oklepna skupina divizije Großdeutschland se je spojila z levokrilnimi deli 3. SS oklepne vizije »Mrtvaška glava« ter tako obkrožila 199. in 201. gardni pehotni polk 67. pehotne divizije in 153. gardni pehotni polk sosednje 52. gardne pehotne divizije. Omenjena 167. pehotna divizija je poskušala likvidirati obkrožene sovjetske enote, a dokaj velike in bojevite sestave Rdeče armade ni zmogla nevtralizirati – rdečearmejci so se 8. julija uspeli rešiti iz obroča.

Nemški 48. oklepni korpus je uspel konec 6. julija priti pred drugi ešalon sovjetske obrambe. Pred njim so bile enote 3. mehaniziranega korpusa Rdeče armade pod poveljstvom generala Semjona Krivošejna s 1., 3. in 10. mehaniziranim polkom, 1. gardnim tankovskim polkom, 49. tankovsko brigado, 265. mimometnim in 35. protitankovskim artilerijskim polkom ter celim nizom ostalih enot z različno močjo. 6. julija ob 12. uri je imel korpus 222 boja sposobnih tankov. Toda zaradi hitrega prodora 2. SS oklepnega korpusa, ki je uspel v svoji smeri praktično uničiti enote 5. gardnega tankovskega korpusa in 52. gardne pehotne divizije 6. gardne armade, je moralo poveljstvo 3. mehaniziranega korpusa zapolniti luknjo s 1. gardijskim tankovskim in 47. tankovsko brigado, ki je izvedla protinapad na dele 1. SS oklepne divizije Adolf Hitler na območju Jakovljeva. Gvardejci so se množično posluževali taktike napadov iz zasede, ki si izčrpavali nemške oklepne sile. Glede na to, da je dober del svojih enot usmeril v zaustavitev prodora 2. SS oklepnega korpusa, je general Krivošejn k enotam 48. oklepnega korpusa lahko postavil še tri mehanizirane brigade s 113 tanki in nekaj tankov iz 1. gardne tankovske brigade iz 34. samostojnega tankovskega bataljona.

General Hermann Hoth je želel pred večerom prebiti drugi ešalon sovjetske obrambe. S svojim 48. oklepnim korpusom ob sodelovanju delov 2. SS oklepnega korpusa je brez odlašanja napadel enote 3. mehaniziranega korpusa Rdeče armade. Za zlom ešalonirane sovjetske obrambe je general Hoth zkazal, da se od delov nemškega 39. tankovskega polka Panther in samostojnega tankovskega polka iz sestave oklepne divizije Großdeutschland ustanovi edinstvena udarna oklepna skupina za »preboj«. Čeprav je v enem trenutku v napad krenilo preko 200 tankov različnih tipov, so enote 3. mehaniziranega korpusa z aktivno obrambo s številnimi zasedami in utrjenimi bojnimi položaji zaustavile napadalce ter jim prinesle resne izgube.

Gledano v celoti so bile enote nemškega 48. oklepnega korpusa 6. julija bistveno uspešnejše kot na prvi dan operacije, so pa pri tem utrpele težke izgube, ki so bistveno zmanjšale njihovo napadalni moč. Tankovski polk v okviru divizije Großdeutschland je imel na primer 4. julija 1943 112 operativnih tankov, tudi 14 težkih Pz.Kpfw.VI Tiger, konec 6. julija pa je bil prepolovljen, saj je v dveh dneh izgubil 59 tankov, imel pa e samo še 2 tanka Tiger (12 so jih trajno izgubili oz. so bili pokvarjeni). 10. okrepljena tankovska brigada, znana tudi kot »panter-brigada«, je na predvečer Operacije Citadela razpolagala s 160 srednjimi tanki PzKpfw V Panther, konec 6. julija pa s samo 40.

7. julij: Bitka za prehod preko reke Pena

6. julija zvečer je poveljnik Voroneške fronte, general Vatutin, izdal ukaz enotam 1. tankovske armade, da se s preostalimi deli 5. gardnega tankovskega korpusa likvidira prodor nemške 2. SS oklepne divizije pri naselju Lučko. Slavni general Mihail Katukov, komandant 1. tankovske armade, je po prejemu ukaza pripravil protinapad po nemških silah s petimi tankovskimi brigadami iz 3. mehaniziranega in 31. tankovskega korpusa. Slednji je imel tri tankovske brigade s preko 200 tanki (srednjimi T-34 in lahkimi T-70). Vendar pa se je Nemcem zelo mudilo in nikakor niso dovolili, da bi sovjetski nasprotniki prevzeli strateško pobudo.

Poveljstvo nemške 4A je ukazalo oklepnim korpusom (2.SS in 48.) takojšen napad in razbitje vseh sovjetskih sil v smeri Kurska in Obojanja, ki je bila pod zaporo 1. tankovske in 6. gardne armade. Sovjetske tankovske enote so se morale zbrati na območju naselij Solotino, Rilski, Jakovljevo in Sircevo. Tistega 7. julija je bilo težišče napada usmerjeno na sovjetske sile izpred 48. oklepnim korpusom, Korpus bi moral zlomiti sovražnika v smeri Obojanja, zavzeti mesto in vzpostaviti čim bolj čvrsto zvezo z odmaknjenim 2. SS oklepnim korpusom na desnem krilu nemške 4. armade. Da bi poravnali fronto s čelnimi enotami 2. SS korpusa, bi moral levokrilni 48. oklepni korpus do večera prečkati reko Peno in vzpostaviti čvrsto obrambo mostu na drugi strani.

Aktivnost 2. SS oklepnega korpusa je bila zaradi uspehov 6. julija dan pozneje bistveno manjša, saj je čakala, da se razčisti situacija na levem krilu, ki je bila, kot že omenjeno, naloga 48. oklepnega korpusa. Skupina generala Hauserja je potrebovala kakovostno zaščitene boke. Ravno na levo krilo 2. SS oklepnega korpusa pa je bil izpeljan protinapad enot 3. mehaniziranega in 31. tankovskega korpusa 1. tankovske armade; Hauser je tako moral preusmeriti bistvene sile s centralnega in desnega reda, da bi preprečil globok prodor sovjetskih tankov izza hrbta.

Kar se tiče bojev 7. julija, so v skladu s poveljem vodij nemške 4A o širšem angažmanu 48. oklepnega korpusa najostrejši boji potekali ravno v njegovi operativni smeri. Zgodaj zjutraj so nemške oklepne divizije iz 48. oklepnega korpusa prešle v istočasno ofenzivo proti obrambnim položajem 1. tankovske armade, ki je branila reko Peno. Levo krilo so branile enote 31. tankovskega korpusa, osrednje dele 3. mehanizirani korpus, preostanek pa 90. in 67. gardni pehotni diviziji, ki sta bili prejšnja dva dneva prepolovljena.

Glavni nemški udar je pokvaril položaje enot 3. mehaniziranega in 31. tankovskega korpusa, najbolj kritično je bilo v središčni smeri, ki ga je pokrivala 3. mehanizirana brigada. Posebej močna tankovska skupina z najkakovostnejšimi enotami iz 11. oklepne divizije, oklepne divizije Großdeutschland in oklep. div. Panther se je osredotočila na nekaj obrambnih točk pod obrambo omenjene brigade. Za povrh so celotno oklepno maso iz zraka podpirali še avioni 8. nemškega letalskega korpusa, ki je bil ta dan izredno angažiran. Z zračno premočjo so Nemci uspeli zlomiti več obrambnih položajev in obvladati številne inženirske prepreke, nakar so po več urah ostrih bojev končno prebili glavni obrambni položaj 3. mehanizirane brigade. Ta sovjetska brigada je po nekaj urah ostala s samo še 10 razpoložljivimi tanki T-34, a je kljub težkim izgubam še naprej izvajala aktivno obrambo, do večernih ur pa izgubila še štiri tanke, ki so preprečevali širjenje nemškega klina v obrambi 3. mehaniziranega korpusa. Z vpeljavo številnih rezerv iz zaledja so nemške sile po preboju uspele vzpostaviti 3-4 km globok klin in nadaljevale prodor proti severu. Istočasno so vršile pritisk na enote 1. in 10 mehanizirane brigade, ki so ščitile boke 3. mehanizirane brigade, ki so bili tisti dan prav tako močno napadeni.

Ker je general Kutakov točno lociral glavno operativno smer napada nemškega 48. oklepnega korpusa, je začel z ostalih obrambnih sektorjev 1. tankovske obrambe vleči dodatne sile v centralni del fronte, ki je bil najbolj ogrožen. Tako je komandant 6. tankovskega korpusa, general Getmanu, ukazal nujen napad 112. tankovske brigade v bok nemškega klina, da bi ga presekal. Do 15. ure je brigada prispela na območje bojev in z drugimi enotami 3. mehaniziranega korpusa napadla levi bok nemškega klina. Srditi boji so potekali do 21. ure. 121. tankovska brigada sicer ni uspela izpolniti svojega cilja, je pa prisilila Nemce, da so velik del svojih sil (divizija Großdeutschland) usmerili v odbijanje njenih napadov. V nekaj urah je ta brigada izgubila vsaj 20 tankov, a omilila ofenzivno moč nemških oklepnih elit, ki so na vsak način želele prevzeti nadzor nad koritom reke Pene. Nadaljnji prodor nemške tankovske skupine iz 11. oklepne divizije sta upočasnili aktivna obramba ostalih enot 1. tankovske enote in pa intervencija rezervnih sil (180. tankovska brigada 31. armade), ki je priskočila na pomoč z dodatnimi 70 tanki in dvema protitankovskima baterijama s protiletalskimi topovi kalibra 85 mm.

Z okrepitvijo obrambne razporeditve pred nemškim klinom je sovjetska obramba do večera povsem zaustavila napredovanje nemškega 48. oklepnega korpusa.

S takšnim razvojem dogodkov 7. julija je nemški 48. oklepni korpus uspel prebiti obrambo 3. mehaniziranega korpusa in delov 90. gardne pehotne divizij ter ustvariti klin z globino 6,0-6,5 kilometra, vendar Nemci vseeno niso uspeli povsem zlomiti obrambe drugega ešalona. V prvih dveh dneh bitke je 6. gardna armada izgubila 51., 52. in 67. gardno pehotno divizijo, ki so bile v veliki meri uničene. Zdesetkana je bila tudi 90. gardna pehotna divizija, 5. gardni tankovski korpus je padel na nivo navadne tankovske brigade. Prav tako so imele težke izgube vse artilerijske in protitankovske brigade, ki so se znašle pod neposrednim napadom.

Po drugi strani so resne izgube utrpele tudi nemške enote, ki za povrh niso uspele izpolniti niti enega operativnega cilja. Oklepno-grenadirska divizija Großdeutschland, udarna formacija nemškega 48. oklepnega korpusa (kot nekakšen »oven«, ki prebija vrata trdnjave, če naredimo analogijo s starejšimi zgodovinskimi boji), je na začetku bitke razpolagala s preko 300 tanki različnega tipa, 8. julija zjutraj pa z vsega 80 tanki – priča so bili izgubi preko 220 strojev v 72 urah bojev. 2. SS oklepni korpus je enako imel težke izgube; 4. julija so imeli esesovci 578 tankov, 7./8. junija pa 306.

Se nadaljuje …