Velika sovjetska selitev industrije

Jeseni in pozimi leta 1941, ko je bila že v teku velika domovinska vojna, je sovjetska država na vzhod preselila na tisoče podjetij in milijone ljudi. Šlo je za gromozansko logistično operacijo, kot je v zgodovini človeštva še nismo videli. Lahko bi ji rekli kar »druga sovjetska industrializacija«

Vztrajno prodiranje nemških čet poleti in jeseni leta 1941 je prisililo Sovjetsko zvezo, da na vse kriplje poskuša rešiti vsaj del svojega industrijskega potenciala. Samo v prvih štirih mesecih vojne je država proti vzhodu preselila 18 milijonov ljudi in 2500 tovarn.

Naokoli kroži anekdota, da je Stalin na sprejemu v Kremlju ob obletnici dneva zmage pristopil k vojaškim poveljnikom in jih vprašal, zakaj je Sovjetska zveza uspela zmagati v tej strašni vojni. Ti so takoj začeli govoriti o možatosti ljudi in podvigih sovjetskega naroda. V odgovor je Stalin poklical k sebi enega na ministrov, pokazal nanj in rekel, da herojstvo in vojaški geniji ne bi mogli narediti dosti brez litega železa, jekla, tankov in letal. ZSSR pa ne bi imela vsega tega, če država ne bi uspela na vzhodu po evakuaciji zagnati na tisoče obratov.

Odkar se je začela vojna, je bilo na vzhod poslanih na milijone strokovnjakov, po nekaterih ocenah 30-40% nujno potrebne delovne sile. Na stotisoče otrok so odpeljali iz predelov, ki so jih kmalu zasedli hitlerjevci. Mnogi so izgubili starše in so jih na novo posvojile lokalne družine.

Selili so celo gledališča. Bolšoj teater se je tako preselil v Kujbišev (danes Samara). Enako so se selile univerze in raziskovalni centri. Samo v Novosibirsko regijo je bilo premeščenih vsaj 30 visokošolskih ustanov in vrsta velikih inštitutov. Ni čudno, da je Novosibirsk po vojni postal eden vodilnih znanstvenih centov v državi.

Na fronto vojaki, nazaj evakuacija

Največjo težo pa je imelo reševanje industrije, za kar je bil že v prvih dnevih vojne ustanovljen poseben Svet za evakuacijo. Za uspeh operacije ima velike zasluge namestnik vodje sveta, bodoči sovjetski premier in reformator Aleksej Kosigin. Na njegovo pobudo so po vsej dolžini železnic organizirali mrežo evakuacijskih točk, kjer so lahko ljudje naredili zalogo hrane in dobili medicinsko pomoč.

Evakuacija je potekala v času obsežne nemške ofenzive. Na fronto je bilo potrebno pošiljati okrepitve in odvažati ranjence. Sestave, ki so šle na fronto, so pogosto ob vračanju nazaj poskrbele še za evakuacijo. Julija so za to namenili do 10 tisoč vagonov na dan. Za evakuacijo so skupno aktivirali 1,5 milijona vagonov.

Kako so izgledali ti prevozi, se spominja Nikolaj Patoličev, ki je leta 1942 vodil Čeljabinsko regijo: »Dogajalo se je, da so se ljudje vozili v odprtih polvagonih ali na platformah. Super, če je bilo platno, s katerim so si ljudje naredili pokritje pred dežjem. Včasih še tega ni bilo. Poleg njih so bili stroji ali razni materiali, določene evakuirane stvari … V ugodnejših okoliščinah so 2-3 pokrite vagone namenili ženskam z otroki. Namesto 36 so notri spravili 80-100 ljudi.«

Kako preseliti ogromno jeklarno

Oblasti so morale obrazložiti odločitev za selitev vsakega velikega objekta, to pa je bilo potrebno uskladiti med predstavniki različnih resorjev. Določilo se je nujno potrebno število vagonov, rok dostave tovora in končna postaja izročitve.

Na takšen način so prepeljali ogromna podjetja, na primer jeklarno Zaporožstal, največje metalurško podjetje v Evropi, v katerem je delalo na tisoče delavcev. Za preselitev Zaporožstala in zanj potrebnih surovin je bilo potrebnih 8 tisoč vagonov. Udeleženci teh dogodkov se spominjajo, da je včasih šlo na pot po 800-900 vagonov na dan, polnih opreme in materialov iz jeklarne.

Za težke tovore metalurškega giganta ni bilo dovolj specializiranih platform, zato so začeli dodatno krepiti običajne. Vsako so poslali na pot šele po skrbnem pregledu železničarjev. Demontaža in nalaganje opreme Zaporožstala sta potekali pod nenehnim obstreljevanjem nemških topov in letal. Na pot se je šlo samo ponoči.

Učinkovita improvizacija

Nič manj naporno ni bilo raztovarjanje, sestavljanje in zagon obratov na končni destinaciji. Proizvodnjo je bilo potrebno začeti čimprej, zato so obrati pogosto začeli delovati že v začasnih zasilnih lesenih zgradbah. Tovarne so včasih začele z delom kar pod milim nebom, samo napeljali so elektriko. Britanski novinar in novinar Alexander Werth pojasnjuje, da je bilo mogoče izven Sverdlovska (danes Jekaterinburg) videti takšen prizor: z borov so visele električne luči, spodaj pod drevesi pa so delovali stroji. Tako je delo opravljala tovarna Boljševik, ki so jo evakuirali iz Kijeva.

Nikolaj Rižkov, ki je bil potem konec 80-ih sovjetski premier, se je spominjal: »Kdor je takrat delal, mi je pripovedoval, kako so v barakah nastanjali prišleke in kako so zidali nove hale. Tekoče trakove so montirali kar sredi ničesar. Na mrazu pri – 30 °C so bili stroji pod odprtim nebom, priključili so elektriko in začeli postavljati ogrodje proti izstrelkom. Ne morem si predstavljati, kako so ljudje lahko to zdržali.«

Oblast je bila ves čas pozorna

K uspehu evakuacije je doprinesel tudi oster sistem uprave v takratni ZSSR. Znani decembrski telegram Stalina direktorju 18. tovarne letal v Kujbiševu, ki je bila oktobra in novembra premeščene iz Voroneža, se glasi takole: »Na cedilu ste pustili našo državo in našo Rdečo armado. Če v 18. tovarni mislite, da se boste z enim [jurišnim letalom] Il-2 na dan otresli države, se resno motite in bi morali biti za to kaznovani. Prosim, ne vznemirjajte vlade, zahtevam, da bi izdelovali več Ilov. Zadnjič vas opozarjam.« Pismo hranijo v arhivu RGASPI.

Zgodovinarji poudarjajo, da razlog za hiter zagon obratov na novem kraju in prenos vsega gospodarstva v vojne cilje tiči v tem, da je bila že prej ustvarjena določena baza za takšne obrate. Na Uralu in v Sibiriji je bil za mnoge obrate že vnaprej vlit temelj in speljana elektrika. Za morebitno selitev na vzhod se je namreč država pripravljala že v 30. letih, ko je Evropi že grozila vojna. Vendar vseh načrtov niso uspeli pravočasno uresničiti in jih je vojna prehitela.

Z evakuacijo so v vzhodnem delu države nastala ogromna podjetja, giganti sovjetske industrije. V samo nekaj mesecih je praktično iz ničesar nastala še ena industrijska baza države, ki tudi danes ostaja oporni steber ruskega gospodarstva. Oliver Stone je v enem od svojih dokumentarnih filmov ta proces poimenoval za »drugo industrializacijo«, ki je sledila tisti prvi v 30. letih 20. stoletja. V bistvu ne gre resno pretiravanje.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

V zaledju se je še pred vojno rodil Uralvagonzavod, ki je predstavljal srce sovjetske industrije tankov.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke