Iljušin Il-2: Neprecenljiva zračna podpora v vroči bitki

Il-2 v zraku, 1945.

Il-2 v zraku, 1945.

TASS
Že od 20. let 20. stoletja dalje so vojaški poveljniki po vsem svetu iskali letalo, ki bi nudilo neposredno podporo vojakom na bojišču. Vendar so oblikovalci imeli težave pri snovanju takšnega orožja zaradi teže »letečega tanka«, nizke hitrosti v zraku in šibke zaščite. Zagato je rešil Sergej Iljušin z letalom Iljušin Il-2. Ob nedavnem rojstnem dnevu tega konstruktorja smo se spomnili na njegovo pomembno stvaritev.

Ena od ključnih lekcij prve svetovne vojne je bilo spoznanje, da bo letalo postalo ključnega pomena v novodobnih vojaških kampanjah. To so imele v mislih vodilne nacije Evrope v 20. in 30. letih, ki so vlagale veliko naporov in sredstev v razvoj novega letala, ki bi nudilo podporo pehoti in tankom.

Prvi poskusi

Ko je Sovjetska zveza začela snovati (jurišno) letalo Šturmovik, je preizkušala celo serijo rešitev, obdanih z oklepom in prilagojenih za rafale s strojnico in nize bombardiranj. Vendar so se primerki na testiranjih izkazali za pretežke in prepočasne.

Poskusi oblikovalca Nikolaja Polikarpova, ki si je prizadeval zgraditi popolno jurišno letalo, so prav tako naleteli na neuspeh na bojišču. Letalo R-5Š je bilo založeno z bombami in strojnicami, a ni imelo oklepne zaščite. Izkazalo je šibko vzdržljivost v bojih med špansko državljansko v vrstah republikanskih zračnih sil in na Daljnem vzhodu, kjer je sodelovalo v zmagi nad Japonci v bitki pri Halkin Golu.

Vojska je pri letalu poleg močnih napadalnih sposobnosti zahtevala tudi zadostno zaščito pilota in mehanizma proti vsem vrstam orožij. Glavna ovira je bila pri izdelavi oklepnih plošč, ki so bile za namene letala pretežke in so ustvarjale preveč upora. Že samo vrtanje luknje v plast jeklenega oklepa je takoj uničilo dva kvalitetna svedra.

Iljušinova rešitev

Problem je rešil Sergej Iljušin, ki je opustil idejo o nameščanju jeklenih plošč, ki so samo ustvarjala dodatno težo, in prišel na zamisel, da bi bilo takšnega materiala kot plošče kar samo letalo. Iljušin Il-2 je bil zasnovan na način, da so bili motor, hladilni sistem, rezervoarji za gorivo in posadka vsi znotraj trupa. Na koncu je imelo naloženo letalo pri vzletu okoli pet ton.

Letalski konstruktor Sergej Iljušin in testni pilot Vladimir Kokkinaki, 1942.

Krstni polet se je zgodil 2. oktobra 1939. Vse do izbruha vojne proti Sovjetski zvezi leta 1941 se je nadaljevalo krpanje pomanjkljivosti in usposabljanje letala za učinkovito bojevanje.

Čeprav je Il-2 leta 1940 prestalo tovarniška testiranja, se je vojska obotavljala z uvedbo tega letala do zadnjega trenutka, čeprav je pozneje postalo simbol sovjetske moči v zraku. O usodi projekta je na koncu odločil Stalin osebno, po tem, ko mu je Iljušin poslal pismo in v njem obrazložil prednosti svoje stvaritve. Letalo se je le pojavilo v sovjetskih vrstah v zadnjih mesecih pred vojno. Ko so izbruhnili spopadi, je Il-2 Šturmovik končno pokazal, česa je sposoben.

Zaupanje pilotov

Že od začetkov velike domovinske vojne (sovjetska vojna proti Nemčiji med drugo svetovno vojno) so piloti v Il-2 izvajali napade brez kritja lovcev, napadali so kolone na cestah med nemškim blitzkriegom.

Pilot letala Il-2 in heroj Sovjetske zveze Valentin Averijanov je v svojih spominih pisal, da »oklep sicer ni nudil zaščite pred 20-mm protiletalskimi izstrelki in protiletalskimi topovi, je pa vseeno odbijal veliko vrst municije.«

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Pomembno je bilo, da so piloti verjeli v odpornost letala. V dobro dokumentiranem incidentu med zadnjimi pripravami pred vpeljavo v oborožitev je mladi sin nekega pilota vprašal poveljnika, ali bo njegov oče ubit na fronti. Oficir, kapetan Konstantin Holobajev, je potegnil svojo pištolo in od blizu streljal na kovinsko površino poleg pilotske kabine letala Il-2. Razen malce odkrušene barve je površina letala ostala nedotaknjena. Tole dejanje je na koncu pustilo na pilotu še večji učinek kot na otroku. V resnici pa so bile tudi med Il-2 velike izgube.

Visoke izgube proti Nemcem

Nemški Luftwaffe je imel na začetku prevlado v zraku, zato so bila sovjetska letala lahka tarča. Prav tako je bilo letalo Il-2 precej novo, piloti pa so z njim že takoj morali mojstrsko manevrirati v bojnih pogojih. Ob začetku vojne je en Il-2 v povprečju preživel devet poletov.

Od leta 1941 do 1945 je bilo skupno izgubljenih 26.600 letal, od tega približno polovica v bojih. Visoke izgube so bile delno tudi posledice dejstva, da letala niso imela zadnjega strelca, ker bi ti ustvarili dodatno težo. Poznejše modifikacije so vključevala drugega člana posadke in dodatno orožje, in od takrat so morali biti sovražnikovi piloti previdnejši pri soočanju s tem letalom. Toda visoke izgube so bile tudi med zadnjimi strelci, ker so bili slabše zaščiteni od pilota.

Jurišno letalo Il-2 iz leta 1942 na letališču Monino.

Medtem so na tleh ta letala ustvarjala pravo uničenje s svojim 400-kilogramskim tovorom bomb, raket Katjuša in 23-mm topovi. Njegovo surovo moč so občutili pripadniki nemške pehote, ki so letalo Il-2 poimenovali »mesar«, »mesoreznica«, »Železni Gustav« in »Črna Smrt«. Nemški piloti so bili skromnejši pri komplimentih, saj so stroj imenovali »betonsko letalo« in »cementni bombnik«, zaradi slabših sposobnosti manevriranja.

Preobrat v sovjetsko korist

Pozneje, ko so sovjetske zračne sile postopoma dobile premoč v zraku, je Il-2 začel sistematično zatirati kopenske sile nemškega Wehrmachta. Pokazal je tudi neusmiljeno učinkovitost na morju, saj so Sovjeti na Arktiki z letali Il-2 potopili preko 100 sovražnikovih ladij.

Toda vsi dosežki letal Il-2 ne bi bili mogoči brez herojstva njihovih posadk. Med osvajanjem Königsberga, prestolnice takratne nemške province Vzhodna Prusija, so piloti sovjetskega jurišnega polka zahtevali, naj jim izročijo nemške zapornike, da jih povprašajo o učinkih njihovih letov. Na njihovo presenečenje so nemški vojni ujetniki takoj prosili, naj jim prizanesejo z življenjem, ker so jim politični oficirji dejali, da Il-2 pilotirajo norci, ki radi maltretirajo zapornike med svojimi misijami. Norci naj bi bili zato, ker normalni ljudje ne bi leteli nad bojiščem na višini 100 metrov med protiletalskimi izstrelki.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še:

Sovjetsko letalstvo po letu 1941: Doseči in preseči Luftwaffe

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: