23. avgusta 1989 je nekaj milijonov prebivalcev sovjetske Litve, Latvije in Estonije izvedlo enega največjih mirovnih protestov v zgodovini Sovjetske zveze. S sklenjenimi rokami so naredili 600 km dolgo živo verigo, ki je povezala vse tri baltske prestolnice – Rigo, Talin in Vilno – in se vpisali v Guinessovo knjigo rekordov.
Protest je spodbudilo razkritje tajnih, za vzhodnoevropki prostor občutljivih podrobnosti iz Ribbentrop-Molotovega pakta.
Sovjetska zveza je skoraj pol stoletja kategorično zanikala svojo vpletenost v tajne protokole, ki so privedli do delitve Poljske in zavzetja baltskih držav. A po nastopu perestrojke je bilo skrivalnic konec; avgusta leta 1989 je Sovjetska zveza priznala, da je z Nemci sklenila dodatni tajni sporazum.
Sovjetski funkcionarji so trdili, da v tajnem sporazumu ni bilo govora o zavzetju baltskih držav – toda, prepozno: vsesplošni revolt je že nastopil! 22. avgusta je Vrhovni svet Sovjetske republike Litve Sovjetsko zvezo obtožil nasilnega zavzetja baltskih držav, naslednji dan pa se je ob 50. obletnici Ribbentrop-Molotovega pakta zbralo na milijone protestnikov in se združilo v tako imenovano baltsko pot.
Udeleženci so protestirali proti nasilnemu zavzetju (1940) baltskih držav in torej proti nezakoniti sovjetski vladavini ter vsiljenim zakonom in ustanovam. Sporočilo? Litva, Latvija in Estonija zahtevajo samostojnost in proglasitev pred letom 1940 veljavnih mej.
Kljub vsesplošni naglici so demonstranti bili zelo dobro pripravljeni, kar pomeni, da so izvedli temeljne logistične priprave. Najtrši oreh je bil transport: za rekordno živo verigo so potrebovali ničkoliko avtobusov, ki bodo protestnike pripeljali na bolj ali manj odročne točke in od tam nazaj domov.
Demonstranti so žrtve sovjetske represije objokovali s cvetjem in žalnimi trakovi ter oblečeni v narodno nošo mahali s predvojnimi baltskimi zastavami.
Baltska pot je združila kakšna 2 milijona ljudi, kar je četrtina tedanje baltske populacije!
Kremelj je tej »nacionalistični manifestaciji« nasprotoval, ni je pa preprečil, še več: protestniki so poleg močne lokalne medijske podpore dobili celo nekaj prostih dni. Lokalni avtobusi so lahko brez policijske intervencije – toda s povečanim prometnim nadzorom – podaljšali svoje redne linije, cesto pa je zaprlo na tisoče avtomobilov z ljudmi, ki so se želeli priključiti živi verigi.
Ob sedmih zvečer je napočil zgodovinski trenutek: udeleženci baltske poti so se – z manjšimi solidarnimi stranskimi verigami vred – za 15 minut prijeli za roke.
Predsednik Estonskega ministrskega sveta Indrek Toome je tega dne izjavil (gl. video): »Te ljudi je združila vera v nekaj resnično velikega in pomembnega.«
»Beseda 'neodvisnost' je ljudi čisto obnorela! Prebivalci SZ so si več kot očitno želeli sprememb, prepričani, da se bodo stvari obrnile na bolje. A malokdo se je zavedal njenih posledic,« se spominja Galina Greydene.
Med demonstranti niso bili samo etnični Latvijci, Litovci in Estonci, temveč tudi veliko Rusov. »Bil sem še majhen in mi ni bilo najbolj jasno, kaj se dogaja; očitno je bilo le, da mama in dedek dobro vesta, kaj počneta,« je povedal Maks Kušnarev.
Bilo je tako lepo, simbolično in čustveno nabito! Čas je bil, da Sovjetska zveza in Zahod že enkrat dojameta, da baltske republike družno zahtevajo neodvisnost. Kako čudovita gesta,« je spomine na dogodke obujal nekdanji latvijski minister za zunanje zadeve Jānis Jurkāns.
Preverite, zakaj si Rusija več ne želi obnoviti Sovjetske zveze!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
