Večno iskanje krivca: kdo je povzročil hladno vojno?

Zgodovinarji že tradicionalno spreminjajo poglede na hladno vojno. Nekateri menijo, da so povzročitelji Američani, spet drugi to pripisujejo Rusom, tretji so naklonjeni kompromisni razlagi. V 90-ih letih pa so v ZDA izbruhnile nove povojne teorije.

»Najuglednejši teoretik hladne vojne«

Med »spreobrnjence« sodi tudi John Lewis Gaddis, ki poučuje na Yaleu in velja za »najuglednejšega teoretika hladne vojne«. Prejemnik številnih nagrad – med drugim Pulitzerjeve – je bil za časa predsednika Georgea W. Busha celo svetovalec Bele hiše.

Na začetku je trdil, da ZDA še zdaleč niso glavni krivec za hladno vojno, kasneje pa je krivdo zvalil na »strica iz ozadja« Josipa Stalina.

ZDA – najbolj demokratična država na svetu?

Njegova razlaga za izbruh hladne vojne je naslednja: »Konflikt sta po eni strani povzročili Stalinova ambicioznost in paranoičnost, po drugi pa ZDA z zahodnimi zavezniki, ki so se šibkejšemu Stalinu odločno zoperstavile.«

Rečeno drugače: ZDA niso imele druge izbire, kot da Stalinovim »ambicioznim načrtom in paranoji« naredijo konec.

Gaddis meni, da sta Roosevelt in Churchill želela skleniti povojni dogovor o »morebitnem sodelovanju dveh konkurenčnih držav«.

Toda Stalin je »svojo državo obvaroval tako, da je med kapitalisti sprožil rivalstvo«. Avtor odločno zanika možnost vzajemnih medsebojnih koristi in vso krivdo za nastali položaj zvali na Stalina.

Ameriški zgodovinar je prepričan v nezdružljivost Sovjetske zveze in ZDA, češ da so »Američani leta 1945 živeli v najbolj demokratični državi na Zemlji,« SZ pa je »konec 2. svetovne vojne bila najbolj totalitarna država na svetu.«

Hladno vojno torej predstavi v luči dihotomije Svoboda vs. Avtoritarnost (z najbolj avtoritarnim voditeljem na čelu).

Dve washingtonski frakciji

Hladno vojno je daleč najbolj prepričljivo in najtemeljiteje opisal pokojni sovjetski diplomat in zgodovinar Valentin Falin. Čeprav je bil prepričan, da je hladno vojno povzročila Amerika, v njej ne prepoznava enega in edinega krivca.

Falin pravi, da konflikt korenini v drugi svetovni vojni, ko so Američani do Sovjetske zveze izoblikovali ambivalenten odnos. Po eni strani so se bali vse močnejše protinacistične Moskve, po drugi strani pa je predsednik Roosevelt z Jaltsko konferenco postavil temelje nadaljnjemu sodelovanju.

Ruski zgodovinar je citiral Rooseveltove besede pred Jaltsko konferenco 1. marca 1945, na kateri so zasedale tri velesile: ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza.

»Mir ni samo ameriški, britanski, ruski, francoski ali kitajski. Prav tako ni miru velikih in malih. Mir je veliko širša kategorija, ki mora imeti svetovne korenine.«

Falin pravi, da »Franklinova vizija sveta ni zadovoljevala vse močnejših reakcionarnih frakcij v Washingtonu.« Rooseveltov naslednik Harry Truman se je požvižgal na interese drugih nacij. Že kmalu po prevzemu oblasti je izjavil, da »je temu (sodelovanju med Moskvo in Washingtonom) treba narediti konec ...«

Načrti za bombardiranje 100 sovjetskih mest

Kot primer nove sovražne in protirusko usmerjene ameriške politike je navedel bojno taktiko Pentagona, ki jo je po podatkih ameriške obveščevalne službe v Memorandumu 329 z dne 4. septembra 1945 ubral samo nekaj dni pred koncem vojne.

V dokumentu med drugim piše, da je treba »izbrati 20 najpomembnejših strateških točk za jedrsko bombardiranje mest v Sovjetski zvezi in ozemelj pod sovjetskim nadzorom.«

Washington je takrat svoje jedrsko orožje že preizkusil na Hirošimi in Nagasakiju, ZSSR pa je nanj morala počakati do leta 1949. Omenjeni memorandum pa je bil samo eden izmed številnih tovrstnih dokumentov.

Se hladna vojna v resnici sploh ni nikoli končala?