Leta 1934 so ameriškega pevca, aktivista, igralca in športnika Paula Robesona povabili v Sovjetsko zvezo. Potovanje mu je odprlo nov svet, kjer ga nihče ni sodil po njegovi barvi kože. Ta "ljubezenska zveza" z državo sovjetov pa "ljudskemu umetniku" doma ni prinesla nič dobrega.
Ko se je rasna diskriminacija v ZDA po veliki depresiji okrepila, so Afroameričani iskali oporo v strogo protirasistični Sovjetski zvezi. Leta 1932 je kar polovica ameriškega črnskega prebivalstva trpela zaradi brezposelnosti. V nekaterih mestih na severu so se pojavile zahteve po odpuščanju črnskih delavcev, da bi jih ohranili za belce. Na jugu se je medtem precej povečalo rasno nasilje – leta 1933 je bilo linčanih 28 ljudi (osem več kot leto poprej).
Getty Images
V istem času so v Sovjetski zvezi promovirali brezbarvni internacionalizem Vladimirja Lenina in ga uzakonili s protidiskriminacijskim členom št. 123 – politiko, ki je za nekaj časa dala glas zatiranim manjšinam. Robeson je bil tako navdušen, da je odpotoval v ZSSR, da bi posnel lastno različico sovjetske himne. Svoj glas, s katerim je očaral celotno državo, je pogosto posodil tudi za izvedbo ruskih ljudskih pesmi.
Večina Afroameričanov, ki so prišli v Rusijo v času velike depresije, je iskala boljše življenje. Sovjeti so iskali učitelje, inženirje, kmetijske strokovnjake in druge kvalificirane delavce. Izkušnja se je izkazala za uspešno. Ne samo, da so črnski priseljenci poročali o tem, kako so jih prvič v življenju obravnavali z dostojanstvom, ampak so našli tudi dobre službe z dodatki in dopusti. Po pisanju LA Times naj bi se v 30. letih v Sovjetsko zvezo odselilo okoli 18.000 Američanov – podatek, ki ga je v nekem intervjuju izpostavila profesorica zgodovine na Univerzi v Bostonu Allison Blakely.
McCarthyjevo obdobje in tragična zgodba Paula Robesona
Robeson je bil nekaj časa najslavnejši Afroameričan v ZDA in širše. Njegove pesmi so prevedene v 25 svetovnih jezikov, zaradi česar je pridobil naziv državljana sveta. Med njegovimi prijatelji so bili prvi kenijski predsednik Jomo Kenyatta, indijski voditelj Jawaharlal Nehru in mnogi ruski judovski intelektualci tistega časa.
V knjigi Črnci in Sovjetska zveza avtor citira Robesona, ki naj bi nekoč izjavil: "Čutim, da to, kar mi pomeni Sovjetska zveza, presega moje osebne občutke – občutke črnca in Američana. Razlaga tega je zelo preprosta in jasna: sam obstoj Sovjetske zveze, zgled, ki ga daje svetu z ukinjanjem diskriminacije na rasni in etnični ravni, njen obči boj za resnično demokracijo in mir – to je dalo črncem priložnost za dosego popolne osvoboditve za časa obstoja te generacije."
Getty Images
Pevčeva družina je dobro vedela, kaj pomeni revščina. Njegov oče je bil ubežniški suženj, njegova mati pa je izhajala iz družine kvekerjev. Robeson se je zelo glasno izrekal glede diskriminacije in delitvene ameriške politike v tistem času.
S slavo so se krepili tudi njegovi pogledi na hladno vojno. Ni trajalo dolgo, preden so njegovo aktivistično udejstvovanje opazili tudi pri vladni komisiji, ki je obravnavala "neameriško delovanje" (HUAC), in ga označili za komunista. Kmalu zatem je bilo odpovedanih kar 80 njegovih koncertov, dva nastopa v New Yorku pa je prekinil napad rasističnih tolp. Policija ni hotela intervenirati. "Pel bom tam, kjer me bodo ljudje želeli poslušati … In ne bodo me prestrašili goreči križi v Peekskillu ali kjerkoli drugje," je bil Robesonov odziv.
50. leta so bila drugačna – družbena nasprotja so se zaostrovala, t. i. rdeči strah (Red Scare) pa se je širil kot požar. Robesonove odkrite simpatije do Sovjetske zveze so med vojno komaj kdaj povzročile negodovanje, saj so bile ZDA sovjetski zaveznik. Celo takrat, ko je odkrito podprl pakt Molotov-Ribbentrop, ki so ga ZDA kritizirale, mu to ni povzročilo prevelikih težav. Robeson je namreč menil, da je pakt nujen za odvračanje širjenja nacizma v času, ko Francija in Britanija nista izkazali pripravljenosti za sodelovanje.
Vse pa je spremenila McCarthyjeva administracija, ko so Robesonu ukinili potni list in uvedli prepoved potovanja. Zapis njegovega imena na črno listo Hollywooda je ustavil njegovo igralsko kariero.
Robeson pa se ni ustavil. Srečal se je z Albertom Einsteinom, s katerim se je pogovarjal o svetovnem miru, izdal je avtobiografijo in na svoj seznam tujih jezikov dodal še mandarinščino.
Psihopat?
Prelomno dejanje je bil Robesonov govor na pariški mirovni konferenci leta 1949, ko naj bi črnske Američane nagovarjal k neposlušnosti, da naj ne dvignejo orožja nad Sovjetsko zvezo, zaradi česar je bil označen za izdajalca. Čeprav je bilo glede interpretacije njegovega govora veliko razprav, pevec nikoli ni eksplicitno zavrnil, da je komunist, s čimer je ameriškim oblastem dal to, kar so hotele.
TASS
Po pisanju raziskovalca študij uspešnosti Tonyja Peruccija naj bi bila ameriška vlada v tesnem odnosu z ameriškimi psihoanalitiki, s katerimi so delili poglede na "nujnost uničenja opozicije ameriškemu političnemu redu". Po njihovem mnenju naj bi bili komunisti takšni mojstri krinke, da zmore skozi njihove "rdeče maske" prodreti samo psihoanaliza. Ni trajalo dolgo, preden so vsakogar, ki je izražal komunistične ideje, proglasili za norega. Izražanje mnenj glede španske državljanske vojne, mednarodnega delavstva, segregacije ali kolonializma je bilo dojeto kot "neameriško", zaradi česar so Robesona diagnosticirali kot "psihopata".
V eseju Matthewa Willsa na JSTOR Daily naj bi Robeson na vprašanje nekega kongresnika leta 1956, zakaj se ne preseli v Sovjetsko zvezo, če jo ima tako rad, odgovoril: "Zato, ker je bil moj oče suženj, moji ljudje pa so umirali za gradnjo te države. Zato bom ostal tukaj in dobil svoj delež, tako kot vsi vi."
Robesonu je potni list ponovno obnovilo šele vrhovno ameriško sodišče leta 1958. Preostanek svojih dni je preživel na obrobju. Pravijo, da je zaradi vsega, kar je prestal, fizično in psihično trpel vse do svoje smrti leta 1976.
Sputnik
Sovjetska realnost se je v 60. letih spremenila, vendar Robesonovo mesto v ruski zgodovini osvetljuje zgodovinsko obdobje, ko so ljudje upali sanjati, da so na poti k svetu brez rasizma.
Na žalost ne bomo nikoli izvedeli popolnega mnenja Robesona in njegovih sodobnikov do Sovjetske zveze, ki se ni razvila v utopijo, kot jo je začrtal Lenin. Maksim Matuševič, izredni profesor na univerzi Seton Hall v ZDA pravi, da naj bi Robesonov sin kasneje gojil dvome v Stalinove metode, še posebej po tem, ko so po smrti sovjetskega voditelja leta 1953 na dan prišla nekatera nova razkritja iz njegovega obdobja, ki jih Robeson sicer nikoli ni javno komentiral.
Preberite še: Kako so živeli Afričani v carski Rusiji