Ustanovitelja Sovjetske zveze Vladimirja Lenina je težko označiti za sentimentalno osebo. Vse življenje se je prerekal celo z najbližjimi prijatelji, če so se njihova politična stališča razhajala, njegova roka pa se ni kaj preveč tresla, ko je podpisoval ukaze za likvidacije. Eden od redkih primerov, kjer je energični revolucionar javno pokazal svojo šibko stran, je bil na pogrebu njegove soborke, prijateljice in, po mnogih pričevanjih sodeč, ljubice Inesse Armand 12. oktobra 1920.
"Ko smo hodili v procesiji, Lenina skorajda ni bilo moč prepoznati. Hodil je z zaprtimi očmi in izgledalo je, kakor da se bo vsak čas zgrudil," se je spominjala revolucionarka Aleksandra Kollontaj.
Armand je nenadoma umrla v Nalčiku zaradi kolere, kar je Lenina zelo prizadelo. "Bojim se, da bo Inessina smrt pokopala Volodjo [Vladimirja, op. prev.]. Ves čas joče in zre predse," je takrat pisala njegova žena Nadežda Krupskaja.
Življenje socialistke
Francozinja Inessa Armand je prišla v Moskvo pri petnajstih letih. Po očetovi smrti sta jo vzgajali babica in teta. Do svojega 35. leta starosti je bila poročena že dvakrat. Njen drugi mož Vladimir Armand jo je "nalezel" z revolucionarnimi idejami. Leta 1904 se je pridružila ruski socialdemokratski stranki. Zaradi sodelovanja v revoluciji leta 1905 so jo oblasti pregnale na sever Rusije, od koder je po treh letih pobegnila v Švico.
Njen drugi mož je umrl od tuberkoloze. Armand, mati petih otrok, je ostala sama, vendar je s svojim delom še naprej prispevala k revoluciji. Navezala je stike s francoskimi socialisti, prebirala revolucionarno literaturo in zaključila izobraževanje na liceju ekonomskih ved.
Kolegi v vrstah boljševikov so jo spoštovali. "Zanemarjanje materialnih življenjskih okoliščin in pozoren odnos do tovarišev ter pripravljenost, da z njimi deli zadnje koščke, so bile njene glavne lastnosti," se Inesse spominja revolucionarka Ljudmila Stalj. Mnogi so pisali o njeni ljubezni do življenja, njenem radostnem značaju, ki ga je nosila s sabo, ter posebej omenjali njeno očarljivost.
Srečanje z vzornikom
Leta 1909 se je zgodilo usodno srečanje. Armand se je spoznala z vodjo boljševiške frakcije, katerega knjige so jo nekoč navdušile in privedle k temu, da je postala socialistka. Nekaj let sta živela in sodelovala v Parizu in mnogi sodobniki so namigovali, da je njun odnos presegal prijateljskega. "Lenin ni mogel skreniti svojega "mongolskega" pogleda od majhne Francozinje," je izjavil francoski socialist Charles Rappoport. V pismih jo je Lenin naslavljal z "drago tovarišico" ter ji izkazoval izjemno skrb in nežnost.
"Skoraj vse moje delo tukaj v Parizu je s tisočerimi nitmi povezano z mislijo nate," je v pismu leta 1913 pisala Armand. Iz pisma je jasno razvidno, da je bila revolucionarka iskreno zaljubljena v svojega soborca in mentorja. "Nisem te rada samo poslušala, ampak tudi opazovala, medtem ko si govoril. Kot prvo, tvoj obraz je tako zelo oživel, kot drugo pa te je bilo prijetno gledati, ker ti sam tega nisi opazil."
Vloga Krupske
Ko je Lenin spoznal Inesso Armand, je bil že 11 let poročen z Nadeždo Krupsko, ki ni bila samo prava revolucionarka in pomočnica, ampak tudi predana soproga. Kljub tekmovanju za naklonjenost pa sta obe med seboj vzpostavili prijateljski odnos. Krupskaja je takole pisala: "Ko je prišla Inessa, je postalo bolj prijetno, bolj veselo." Tudi Armand je o Krupski govorila z naklonjenostjo: "Vzljubila sem jo že, ko sva se spoznali. Do tovarišev ima tako očarljivo mehak in nežen odnos."
Lev Danilkin, avtor sodobne biografije o Leninu, v svoji knjigi piše, da so se odnosi med Leninom, Armand in Krupsko verjetno razvijali v skladu z novo socialistično moralo, ki jo je v romanu Kaj storiti? opisoval Černiševski: "Dovoljeno je vse – vse, kar temelji na vzajemnem spoštovanju." Ravno zato sta, kot meni Danilkin, Krupskaja in Armand lahko pustili ljubosumje ob strani in postali podobno misleči tovarišici, ki sta druga drugo spoštovali.
Žalosten konec
Razmerje med Leninom in Armand pa ni trajalo dolgo. Na koncu se je revolucionar odločil, da ohrani zvestobo ženi, s katero je preživel mnoga leta. V pismu iz leta 1913 Inessa v žalosti piše o prekinitvi njunega odnosa, vendar je Leninovo odločitev sprejela.
Inessa je ohranila zvestobo njemu in revoluciji do konca življenja. Ne glede na francosko državljanstvo, s katerim bi lahko živela lagodno življenje v Evropi, se je skupaj z Leninom in Krupsko leta 1917 odpravila v Rusijo, sodelovala v oktobrski revoluciji in delala za mlado sovjetsko republiko. Kot pravi Danilkin, je živela v hladni sobi v nepojmljivih razmerah. Usodna ironija je hotela, da jo je med njenim potovanjem na jug, ki naj bi ji izboljšalo zdravje, ubila kolera. Stara je bila komaj 46 let.
Preberite še: