Kako so sovjetske tankistke ustrahovale naciste

T-34 v osvobojenem Sevastopolu

TASS
V drugi svetovni vojni se je borilo preko 800.000 sovjetskih žena, a le nekaj deset jih je uspelo dobiti najtežjo službo in so postale voznice tankov v sovjetski armadi. Ženske tankistke so se morale poleg težavnega dela soočati tudi z nezaupanjem in nespoštovanjem moških tovarišev.

V drugi svetovni vojni vožnja tanka ni bila lahka naloga. Takratni tanki so zahtevali od voznikov veliko večje fizične napore in koncentracijo v primerjavi s sodobnimi. Že za moške to ni bila lahka naloga, zato se je ideja, da bi v vožnjo tankov vključevali ženske, najprej zdela povsem absurdna.

Vendar so nekatere sovjetske ženske premagale predsodke in prepreke (tudi dobesedne) ter si priborile pravico, da sodelujejo v tankovskih posadkah na bojiščih. Mnoge so prejele celo naziv Heroj Sovjetske zveze in druga visoka priznanja.

Sladko maščevanje

Ko je v bojih na začetku velike domovinske vojne padel njen mož, se je telefonska operaterka Marija Oktjabrska odločila, da obvezno vstopi v vojsko in se maščuje za njegovo smrt. Vendar je sprejemna pisarna njeno prijavo zavrnila: Marija je bila namreč dokaj stara (36 let) in imela je zdravstvene težave.

Marija Oktjabrska

Vendar se Oktjabrska ni vdala. Prodala je vse svoje imetje in denar donirala za proizvodnjo tanka T-34, nato pa poslala osebno pismo Stalinu s prošnjo za priložnost, da bi se tudi sama borila v tanku, ki ga je pomagala izdelati. Stalin je, presenetljivo, njeno prošnjo odobril.

Oktobra 1943 se je Marija Oktjabrska po petmesečnem usposabljanju pridružila sovjetski armadi kot voznica tanka, prva sploh v zgodovini Sovjetske zveze. Prosila je, da njen tank dobi ime »Bojna punca«.

Mariji so najprej ponudili upravljanje poveljnikovega tanka, ki ni bil nikoli vpleten v boje, a je to kategorično zavrnila. V svoji karieri je med drugim uničila artilerijski top, več strojnic in preko 70 sovražnikovih vojakov. Svoji sestri je napisala: »Streljam barabe. Zaradi njih vidim vse rdeče.«

Žal pa se je Marijina bleščeča bojna kariera kmalu končala. 18. januarja 1944 jo je poškodoval košček šrapnela. Čez nekaj mesecev je umrla v bolnišnici.

Marija Oktjabrska

Od Stalingrada do Kijeva

Jekaterina Petljuk je vse svoje življenje sanjala, da bi postala pilotka in bi jadrala po nebu. Ko pa je izbruhnila vojna, se je odločila, da raje postane voznica tanka. »Na tanku bom Nemce prej pregnala iz Ukrajine,« je nekoč govorila.

Jekaterina Petljuk

Petljukin lahki tank T-60 z vzdevkom Maljutka (»Ta mala«) so izdelali z donacijami otrok iz sibirskega mesta Omsk. Pozneje je dosegel slavo.

Jekaterina Petljuk ni samo dostavljala strelivo in peljala ranjence z bojišča, ampak je bila tudi sama udeležena v neposrednih spopadih. Uničila je mnoge utrdbe, vojake in oklepna vozila v bojih za Stalingrad in Ukrajino.

Jekaterina Petljuk

Nekoč je Jekaterina rešila življenja več oficirjev, ki jih je na ukaz morala prepeljati s svojim tankom. Sredi noči je po čudežu uspela opaziti minsko polje in se je ustavila samo tri metre pred prvimi minami. Veliko let pozneje se je stotnik Lepečin spominjal: »Ko so mi rekli, da bo tank vozila ženska, me je bilo strah. Mislil sem si: bolje, da grem kar peš … Ampak kako je lahko zaslutila, da se približuje minskemu polju?«

Tudi Jekaterini so zastavili to vprašanje, vendar nanj nikoli ni znala odgovoriti.

»Ni več poti nazaj!«

Vezistka Aleksandra Samusenko ni samo poveljevala tanku T-34, ampak je bila tudi edina ženska s funkcijo namestnika poveljnika tankovskega bataljona.

Ko je izbruhnila vojna, je imela Aleksandra 19 let. Več let je sodelovala v številnih spopadih na različnih bojiščih. Trikrat je bila ranjena, dvakrat je morala zapustiti goreč tank.

V bitki pri Kursku se je njen tank soočil s tremi nemškimi tanki Tiger. Kljub svoji legendarni hitrosti in manevrirnim sposobnostim T-34 ni mogel biti kos nemškim pošastim. Posadko je zajela panika. Vendar jih je Aleksandra pomirila. S hladnim, odločnim glasom je rekla: »Ni več poti nazaj!«

Prvega »tigra« so uničili takoj. Spopad z drugima dvema tankoma je trajal še nekaj ur, nato pa je sovjetski tank uspešno zapustil bojno polje kot zmagovalec.

Žal Aleksandra Samusenko ni dočakala konca vojne. Padla je v bojih na severozahodu Poljske, samo 70 km proč od Berlina.

Preberite še: Gospa Smrt in Nevidna groza: tri sovjetske ženske ostrostrelke

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke