V drugi svetovni vojni vožnja tanka ni bila lahka naloga. Takratni tanki so zahtevali od voznikov veliko večje fizične napore in koncentracijo v primerjavi s sodobnimi. Že za moške to ni bila lahka naloga, zato se je ideja, da bi v vožnjo tankov vključevali ženske, najprej zdela povsem absurdna.
Vendar so nekatere sovjetske ženske premagale predsodke in prepreke (tudi dobesedne) ter si priborile pravico, da sodelujejo v tankovskih posadkah na bojiščih. Mnoge so prejele celo naziv Heroj Sovjetske zveze in druga visoka priznanja.
Sladko maščevanje
Ko je v bojih na začetku velike domovinske vojne padel njen mož, se je telefonska operaterka Marija Oktjabrska odločila, da obvezno vstopi v vojsko in se maščuje za njegovo smrt. Vendar je sprejemna pisarna njeno prijavo zavrnila: Marija je bila namreč dokaj stara (36 let) in imela je zdravstvene težave.
arhivska fotografija
Vendar se Oktjabrska ni vdala. Prodala je vse svoje imetje in denar donirala za proizvodnjo tanka T-34, nato pa poslala osebno pismo Stalinu s prošnjo za priložnost, da bi se tudi sama borila v tanku, ki ga je pomagala izdelati. Stalin je, presenetljivo, njeno prošnjo odobril.
Oktobra 1943 se je Marija Oktjabrska po petmesečnem usposabljanju pridružila sovjetski armadi kot voznica tanka, prva sploh v zgodovini Sovjetske zveze. Prosila je, da njen tank dobi ime »Bojna punca«.
Mariji so najprej ponudili upravljanje poveljnikovega tanka, ki ni bil nikoli vpleten v boje, a je to kategorično zavrnila. V svoji karieri je med drugim uničila artilerijski top, več strojnic in preko 70 sovražnikovih vojakov. Svoji sestri je napisala: »Streljam barabe. Zaradi njih vidim vse rdeče.«
Žal pa se je Marijina bleščeča bojna kariera kmalu končala. 18. januarja 1944 jo je poškodoval košček šrapnela. Čez nekaj mesecev je umrla v bolnišnici.
arhivska fotografija
Od Stalingrada do Kijeva
Jekaterina Petljuk je vse svoje življenje sanjala, da bi postala pilotka in bi jadrala po nebu. Ko pa je izbruhnila vojna, se je odločila, da raje postane voznica tanka. »Na tanku bom Nemce prej pregnala iz Ukrajine,« je nekoč govorila.
Zgodovinski arhiv Omske regije
Petljukin lahki tank T-60 z vzdevkom Maljutka (»Ta mala«) so izdelali z donacijami otrok iz sibirskega mesta Omsk. Pozneje je dosegel slavo.
Jekaterina Petljuk ni samo dostavljala strelivo in peljala ranjence z bojišča, ampak je bila tudi sama udeležena v neposrednih spopadih. Uničila je mnoge utrdbe, vojake in oklepna vozila v bojih za Stalingrad in Ukrajino.
Zgodovinski arhiv Omske regije
Nekoč je Jekaterina rešila življenja več oficirjev, ki jih je na ukaz morala prepeljati s svojim tankom. Sredi noči je po čudežu uspela opaziti minsko polje in se je ustavila samo tri metre pred prvimi minami. Veliko let pozneje se je stotnik Lepečin spominjal: »Ko so mi rekli, da bo tank vozila ženska, me je bilo strah. Mislil sem si: bolje, da grem kar peš … Ampak kako je lahko zaslutila, da se približuje minskemu polju?«
Tudi Jekaterini so zastavili to vprašanje, vendar nanj nikoli ni znala odgovoriti.
»Ni več poti nazaj!«
Vezistka Aleksandra Samusenko ni samo poveljevala tanku T-34, ampak je bila tudi edina ženska s funkcijo namestnika poveljnika tankovskega bataljona.
arhivska fotografija
Ko je izbruhnila vojna, je imela Aleksandra 19 let. Več let je sodelovala v številnih spopadih na različnih bojiščih. Trikrat je bila ranjena, dvakrat je morala zapustiti goreč tank.
V bitki pri Kursku se je njen tank soočil s tremi nemškimi tanki Tiger. Kljub svoji legendarni hitrosti in manevrirnim sposobnostim T-34 ni mogel biti kos nemškim pošastim. Posadko je zajela panika. Vendar jih je Aleksandra pomirila. S hladnim, odločnim glasom je rekla: »Ni več poti nazaj!«
Prvega »tigra« so uničili takoj. Spopad z drugima dvema tankoma je trajal še nekaj ur, nato pa je sovjetski tank uspešno zapustil bojno polje kot zmagovalec.
Žal Aleksandra Samusenko ni dočakala konca vojne. Padla je v bojih na severozahodu Poljske, samo 70 km proč od Berlina.
arhivska fotografija
Preberite še: Gospa Smrt in Nevidna groza: tri sovjetske ženske ostrostrelke