30. marca 1905 je francoski inženir de Lobel komisiji Ruskih carskih železnic predstavil projekt o železniški povezavi med Rusijo in Ameriko. V dnevnikih prič lahko beremo, da je šlo za nepozabno zgodovinsko srečanje: Lobel je mojstrsko predstavil teze o takratni delavski krizi, počasni metalurški industriji in velikih strateških prednostih njegovega projekta.
Še pred sestankom je nastalo tehnično poročilo inženirja Melentjeva o »viseči železniški kompoziciji« M. Romanova, ki ga je želel umestiti v ambiciozni projekt z obljubo, da se bo mogoče na relaciji Carska Rusija – ZDA voziti s hitrostjo 200 km/h.
Vlak je odobrila železniška komisija na kongresu v St. Louisu z obrazložitvijo, da je to »praktično, varno in ekonomično prevozno sredstvo«. Potrebno je bilo samo še rešiti občutljiv problem z notranjimi gospodarskimi in socialnimi vprašanji.
Še več, govorilo se je o podaljšanju železniškega odseka, ki bi peljal od Beringovega preliva do Irkutska in vse do meje z Nemčijo. S takšnim vlakom naj bi voz prečkal Rusijo v treh dneh, vožnja od Pariza do New Yorka pa bi trajala devet dni.
Iz javne domene
Ob takšnih obljubah je lahko Carjeva komisija samo stoje ploskala. Predsednik komisije in pozneje tudi generalni direktor državnih železnic Gorčakov je čestital de Lobelu in pohvalil njegove ideje.
Začetki
Prvi projekt za povezavo med obalama Beringovega preliva je predlagal prvi guverner Colorada William Gilpin leta 1890. Zamislil si je razvejano mrežo, ki ji je pravil »Kozmopolitska železnica«: cel svet bi lahko povezali z železniškimi progami.
Iz javne domene
Dve leti pozneje, leta 1892, je Joseph Strauss, oblikovalec znamenitega mostu »Zlata vrata« v San Franciscu, predstavil projekt medcelinskega mostu med ZDA in Carsko Rusijo. Slednja je njegov predlog zavrnila.
Odobreni projekt
Car Nikolaj II. je avgusta 1906 odobril ustanovitev francosko-ameriške korporacije De Lobela, da bi začeli z gradnjo železnice Aljaska-Sibirija, ki je zahtevala izgradnjo mostov in tunelov v Beringovem prelivu. Carju je podporo za tako megalomanski projekt dal tudi tisk. Stroški so bili ocenjeni na 65 milijonov dolarjev oziroma 300 milijonov, če upoštevamo vse železniške proge.
Po pisanju časopisa San Francisco Call je načrt predvideval, da se tunel začne kopati na ameriški strani na globini 30 metrov proti ruskemu otoku Gvozdjev, tam pa bi zgradili železniško postajo. Kakšen naval sveta je čakal Eskime, ki so takrat živeli na tem otoku, ležečem samo tri kilometre proč od ZDA!
Iz javne domene
Je bil načrt sploh izvedljiv?
William Hood, inženir železniške družbe Southern Pacific, je načrt kritiziral z besedami, da bi za izgradnjo tunela morsko dno moralo biti homogeno, brez lukenj in prelomov. Drugi tehniki so govorili, da glavna težava ni bila v tunelu pod morjem, ampak prečkanje planin na severovzhodu Aljaske, da bi lahko vlak iz Rusije prevažal potnike in blago v mesta Severne Amerike.
Iz javne domene
Kako se je vse skupaj končalo?
Kriza, ki je zajela Rusijo po porazu v vojni proti Japonski, prva svetovna vojna in revolucija se navadno navajajo kot razlogi, zakaj projekt ni uspel. Drži, da carjev podpis ni združil Rusijo in ZDA.
Nekateri so šli pri teorijah še dlje. Ameriški pisatelj in zgodovinar William Engdahl v knjigi Miti, laži in vojne za nafto trdi, da so britanski poslovni interesi ustvarili pogoje za izbruh prve svetovne vojne, da bi preprečili izgradnjo tunela pri Beringovem prelivu, saj bi ta ogrozil britansko gospodarsko prevlado na morju.