Prečkanje Hudičevega mostu: Kako se je Rusija borila za neodvisnost Švice

Robert Ker Porter
Pred več kot 200 leti so se ruske sile na čelu z generalom Aleksandrom Suvorovom bojevale na strani Švicarjev, saj sta obe državi imeli skupnega sovražnika – Napoleona.

»Ruski car je leta 1799 naročil generalu, ki ni poznal poraza, da zapusti bojišče v Italiji in svoje enote premesti v Švico. Ta general je bil Aleksander Suvorov in njegova dramatična vojaška kampanja v švicarskih Alpah je kmalu postala legenda, ki živi še danes.« S temi besedami švicarski muzej na svoji spletni strani predstavlja razstavo o ruskem vojskovodji.

»Ruski vojak je spretnejši od jelena«

V tistem času je Rusija sklenila zavezništvo z Avstrijo in Veliko Britanijo v boju zoper francoske revolucionarne sile, ki so na evropski celini osvajale eno državo za drugo. Suvorov, ki ni izgubil še niti ene bitke, je Francoze nekajkrat premagal v Italiji in s tem izničil tamkajšnje predhodne Napoleonove zmage.

Aleksander Suvorov

Zavezniki na Dunaju so bili precej sumničavi do krepitve ruskega položaja v Italiji, zato so vztrajali na tem, da Suvorov svoje enote premesti v Švico, kjer bi se pridružile ruskim in avstrijskim polkom v boju proti francoski vojski generala Andréja Masséne. Ruski vojskovodja je v Švico želel priti čim prej, zato je izbral pot preko gorskega prelaza. Pot je bila ozka, polna serpentin in za nameček še pod sovražnikovim nadzorom. Načrt Suvorova je deloval kot samomorilska misija, a general je rekel: »Kamor lahko pride jelen, tja se prebije tudi ruski vojak. Kamor jelen ne more, pa ruski vojak vseeno pride.«

Hudičev most

Suvorov je z 20.000 vojaki najprej prišel do prelaza Gotthard, kjer je v bitki s tamkajšnjimi francoskimi enotami dosegel prvo zmago. Temu je sledil resnejši izziv, saj so se Rusi morali prebiti čez t. i. Hudičev most (nem. Teufelsbrücke). Šlo je za zelo ozek in poškodovan most, ki je vodil čez deročo gorsko reko.

»A to zmagovalcev ni ustavilo. Oficirji so našli deske in jih zvezali s šali, vojaki pa so hiteli čez most in se z vrhov spuščali v globine, da bi prišli do sovražnika in ga porazili povsod, kjer ga srečajo,« je kasneje Suvorov pisal carju Pavlu I. Za deske, o katerih je pisal general, so razstavili kar bližnjo lopo.

Ko je lačna, premrzla in ranjena ruska vojska po prečkanju mostu, ki je bil pod francoskim ognjem, končno prispela v kraj Altdorf, jo je čakalo še eno neprijetno presenečenje. Naprej od Altdorfa namreč ni bilo nobenih cest, samo dve planinski poti, za kateri je še danes treba imeti posebno gorsko opremo. Suvorov je avstrijskim zaveznikom jezno očital, da ga niso na to opozorili prej.

»Ampak saj smo vendar Rusi«

Izčrpana vojska se je morala prebiti čez 2.000 metrov visok prelaz in medtem odbijati še francoske napade iz zaledja. »Za odločitev, da zapustimo Altdorf, je bila potrebna železna volja, za premostitev poti pa neomajno zaupanje v lastno vojsko,« je kasneje napisal ruski obrambni minister Dmitrij Miljutin.

Zdrsi in padci so bili usodni za mnoge vojake. Na ta način so izgubili tudi nekaj konjev in streliva. A ko so ruski vojaki že menili, da so dosegli nemogoče in prispeli na cilj v dolino Mouthatal, jih je čakalo dodatno presenečenje. Ko je tamkajšnje ruske enote zapustila glavnina avstrijske vojske, so jih namreč Francozi popolnoma razbili, tako da Suvorov ni imel nobene podpore. Pa tudi to še ni bilo vse: njegove enote je obkolila precej številčnejša vojska bodočega Napoleonovega maršala Andréja Masséne.

Suvorov je začutil potrebo, da nagovori svoje oficirje. »Povsod okoli nas so gore ... Povsod okoli nas je močan sovražnik, ki jadra na svoji prejšnji zmagi. Ruska vojska že dolgo ni bila v tako težki situaciji in ne moremo računati na nobeno podporo. Zanašamo se lahko le na božjo pomoč, skrajni pogum in zvestobo naših vojakov. Soočeni smo z največjo stisko ... vendar mi smo Rusi! Z nami je Bog! Ubranite čast Rusije in njenega carja! Ubranite carjevega sina!« je strastno vzkliknil vojskovodja, ki je imel v mislih Konstantina, sina carja Pavla, ki je služil v njegovi vojski.

Zmagovalni preboj skozi obroč

1. oktobra je glavnina Massénove vojske, ki je bila dvakrat številčnejša od ruskih sil, krenila v napad, vendar je bil ruski protinapad tako silovit, da so Francozi doživeli popoln polom. Sam Masséna je komaj ubežal ujetništvu, ko ga je nek ruski vojak prijel za ramo in mu odtrgal našitek. Francoska vojska je doživela nov poraz in utrpela velike izgube.

Suvorov je uspel prebiti obroč in ohraniti 75 % svoje vojske. Miljutin poudarja: »Ta neuspešni pohod Suvorova je ruski vojski prinesel večjo slavo od največje zmage.«

»Vse svoje zmage bi menjal za pohod Suvorova skozi Švico,« pa je kasneje priznal Masséna.

Ob poti, kjer je korakala vojska Suvorova, danes stoji šest muzejev.

Preberite še:

Trije veličastni: Neporaženi ruski vojskovodje

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke