Izumitelj streptomicina Selman Waksman je objavil Irinino fotografijo v svoji prvi knjigi, ki je opisovala njegov preboj. Dekle ni bilo v sorodu z znanstvenikom, a se je Waksman odzval na prošnjo za pomoč iz Sovjetske zveze, da bi rešili Irinino življenje. Sovjetska država je imela tisti čas veliko nujnejših vprašanj, zato so se morali starši znajti sami.
Žarek upanja
Leta 1946 je v povojni Sovjetski zvezi razsajal tuberkulozni meningitis, ki vpliva na membrane okoli osrednjega živčevja – v bistvu je sam po sebi predstavljal smrtno obsodbo. Ko je ugledni sovjetski fizik Venjamin Cukerman spoznal, da je to bolezen staknila tudi njegova devetletna hči Irina, se je zavedal, da mora nekaj ukreniti takoj, saj so pacienti s to boleznijo navadno umrli v treh tednih.
arhivska fotografija
Cukerman je, tako kot mnogi sovjetski znanstveniki, poslušal prepovedane tuje radijske postaje in ravno na dan, ko so njeni hčerki postavili diagnozo, je v radijski oddaji iz Londona slišal, da je bilo za to bolezen uspešno razvito novo zdravilo streptomicin. Po svojih zvezah je izvedel, da je bil streptomicin že na voljo tudi v Moskvi, vendar samo gram, nihče pa ni vedel, kakšna mora biti pravilna doza.
Cukermanov prijatelj Izrail Galinker je prišel na divjo idejo, da bi poklicali v ZDA, našli zdravnike, ki so zdravilo že preizkusili, in se posvetovali z njimi glede doziranja. V tistih časih čase je vsak poskus vzpostavljanja stikov s »sovražno imperialistično državo« navadno vodil v obtožbe o vohunstvu, a sta Cukerman in Galinker sklenila, da kljub nevarnosti poskusita. Klic ni bil opravljen v ustanovi, ampak v zasebnem blokovskem stanovanju družine Cukerman, ki ga je bilo težje izslediti. Poznala sta samo ime primerne bolnišnice - Mayo Clinic, Minnesota.
Tihotapljenje za življenje
Smithsonian Institution Archives
S skupnimi napori sovjetskih in ameriških telefonskih operaterjev na dolge razdalje je Galinker prišel v stik z Dr. Corwinom Hinshawom, človekom, ki je prvi uspešno pozdravil tuberkulozni meningitis s streptomicinom. Čeprav sta imela slabo zvezo, je Galinker slišal Hinshawovo priporočilo, naj da punčki injekcijo z 0,1 grama substance vsakih 24 ur. Vendar je bil en gram premalo, da bi lahko rešili malo Irino.
V ZDA 40. let 20. stoletja je imel streptomicin status »strateškega zdravila«, kongres pa je nadziral njegovo distribucijo in izvoz. Ni bilo načina, po katerem bi lahko zdravilo zakonito prodali v sovražno ZSSR. Na srečo je švicarsko-sovjetska biokemičarka Lina Štern uspela prepričati svojega ameriškega brata, da ji pošlje majhne paketke s tem zdravilom. Mali Irini Cukerman so pomagali vsi iz sovjetskega sveta znanosti, ki so le lahko kaj storili. Ona še zdaleč ni bila edini otrok s smrtonosno boleznijo in na tisoče družin je upalo na rešitev.
Library of Congress
Šest mesecev pozneje so Selmana Waksmana osebno povabili v Moskvo. Ker se je zavedal razmer, je pretihotapil 30 gramov streptomicina. To je zadoščalo za Irino, pa tudi za druge otroke. Sovjeti so kmalu zatem vzpostavili lastno proizvodnjo streptomicina, ki je do leta 1948 rešil preko 900 otrok.
Nehote pomagal gluhim
Galinkerjev klic v ZDA pa ni ostal neopažen, saj so takrat v Sovjetski zvezi tesno nadzirali vse sovjetske fizike. Zaradi stika s Hinshawom je Galinker bil obtožen vohunjenja in obsojen na smrt. Po 40 dneh čakanja v vrsti za smrtno kazen so le-to spremenili v 25 let zapora. Na srečo so ga leta 1956, sedem let pozneje, vplivni prijatelji uspeli osvoboditi. »Za Irinino življenje sem veliko plačal. Ampak splačalo se je,« je dejal Galinker.
Ko so Irino pozdravili, je punčka povsem izgubila sluh. Še vedno pa je ženska iz družine znanstvenikov doštudirala na Moskovski državni tehnični univerzi in nato posvetila svoje življenje komunikacijskim metodam za gluhe, sodelovala je pri izumljanju in testiranju slušnih aparatov ter prilagajala Morsejevo abecedo za gluhe. Oktobra letos (2018) je umrla v isti zgradbi, kjer sta celo življenje živela tudi njena starša.
Preberite tudi: Zakaj so sovjetski ribiči rešili posadko ameriškega vohunskega letala?