16. stoletje: Tretji Rim
Javna domena
Sredi 15. stoletja je padlo Bizantinsko cesarstvo, tik pred tem pa je nečakinja zadnjega cesarja Sofija Paleolog odšla v Moskvo, da bi se poročila z velikim knezom Ivanom. Nekaj desetletij pozneje si je učenjak in menih Filofej iz Pskova (1465-1542) zamislil koncept Moskve kot »Tretjega Rima«. Najprej je bil dejanski (antični) Rim, sledil je Konstantinopel, sedaj pa je ostala samo še Moskva, zadnja trdnjava »prave« krščanske vere – pravoslavja.
Moskva je prevzela bizantinski grb dvoglavega orla, ki je simboliziral ohranjanje »prave« vere. Koncept Moskve kot Tretjega Rima je imel korenine v eshatoloških idejah, ki so predstavljale Moskvo kot »zadnje pravoslavno carstvo« s preudarnim in modrim vladarjem, ki je bil hkrati poglavar pravoslavne cerkve. Ideologija se je odlično skladala z institutom carizma, ki ga je uvedel Ivan Grozni.
17. stoletje: Simfonija cerkve in države
Javna domena
Ko je leta 1589 Job postal prvi moskovski patriarh, je Ruska pravoslavna cerkev dobila neodvisnost od patriarha v Konstantinoplu. Ko je patriarh Nikon sredi 17. stoletja začel cerkvene reforme, sta on in car Aleksej prevzela bizantinski koncept »simfonije« - enotnosti verske in posvetne oblasti. Medtem ko so Nikonove reforme pripeljale do razkola v ruskem pravoslavju in je patriarh na koncu izgubil svojo moč, pa je bila sama Cerkev konec 17. stoletja močna, tako finančno kot ideološko.
18. stoletje: Služenje državi in zvestoba carju
Futureal/Wikipedia
Peter Veliki je med svojimi reformami ustvaril tudi novo državno ideologijo, ki je dodobra spremenila vso Rusijo. Na podlagi izkušenj z obiski v Evropi je uvajal zakone, ki so od vsakega plemiča zahtevali, da služi državi in brezpogojno uboga carjeve ukaze, hkrati pa spoštuje civilno zakonodajo, ki je postala temelj države. Ko je bil Peter razglašen za imperatorja, je ukinil patriarhovo funkcijo ter znova koncentriral posvetno in religiozno oblast v rokah carja.
19. stoletje: Pravoslavje, avtokracija, narodnost
Vasily Golike
»Za vero, carja in domovino,« se je glasil napol uraden moto in poziv v rusko vojsko med vojnami proti Napoleonu, v odgovor na francoski slogan »Svoboda, enakost, bratstvo«. Leta 1833 je ruski minister za izobraževanje Sergej Uvarov vpeljal tako imenovano »triado«: Pravoslavje, avtokracija, narodnost. Jasno je, da ta trojica odraža prej omenjeni slavni vojaški moto.
Prva uradna ideologija, ki so jo podpirali car Nikolaj I. in mnogi ruski intelektualci, tudi pisatelj Nikolaj Gogolj, je združila prejšnje nacionalne ideje. Triada je tako pozivala k: 1) ohranjanju pravoslavne vere in zaščiti Cerkve, 2) zvestobi državi v njeni avtokratski obliki, po kateri je bil car absolutni vladar, oče vse dežele in njenih ljudi, 3) ohranjanju narodnih običajev ter enakim državljanskim svoboščinam vseh narodov v Rusiji. Triada je obveljala za uradno državno ideologijo vse do konca Ruskega imperija leta 1917.
20. stoletje: Proletarci vseh dežel, združite se!
Javna domena
Boljševiki so si morali izmisliti čisto novo ideologijo za prebivalce Rusije. V novem zgodovinskem obdobju so pravoslavje zamenjale komunistično ideologijo, Sveto Trojico, ki je bila sedaj prepovedana skupaj z religijo, pa so zamenjali Marx, Engels in Lenin. Po smrti je Lenin postal nekakšen večni idejni voditelj (»Lenin je živel, Lenin živi, Lenin bo živel večno!«), namesto Cerkve pa je bila na čelu Komunistična partija, ki je združevala ljudi vsega sveta (»Proletarci vseh dežel, združite se!«). Parija je utelešala oblast ljudstva in avtokracija je bila uradno ukinjena. V resnici je oblast ostala v rokah enega človeka ali majhne skupine ljudi, tako kot prej.
Koncept »narodnosti« se je spremenil v skladu z novimi cilji – Sovjetska zveza je postala mednarodna država, ki je združevala različne narode v prizadevanjih za miren in pravičen svet (»ZSSR je trdnjava miru!«). Medtem ko je bla triada usmerjena na rusko državo, je imela nove ideologije globalne ambicije – Sovjetska zveza si je dolgo prizadevala za svetovno socialistično revolucijo.
21. stoletje: Enotnost, domoljubje, neodvisnost
AP
Komunistična ideologija je doživela svoj zaton v osemdesetih letih, ko so se v Sovjetski zvezi nakopičile gospodarske in politične težave, nakar je država nenadoma razpadla. Zastarela sovjetska ideologija je končala na smetišču zgodovine, novorojena Ruska federacija pa je bila vrsto let brez kakršnekoli uradne ideologije, vse dokler ni na oblasti prišel Vladimir Putin.
Ideologija sodobne Rusije skoraj v celoti temelji na Putinovih govorih in vrednotah, ki jih izpostavlja ruski predsednik, med njimi je na prvem mestu dobrobit ljudi v Rusiji. Po Putinovih besedah je to mogoče doseči s tremi principi:
Prvič: Enotnost ruskih ljudi (vladajoča stranka se imenuje Enotna Rusija) – v bistvu gre za ponovno vpeljavo koncepta »narodnosti«. »Naša enotnost je najtrši temelj za prihodnji razvoj,« je rekel Putin leta 2018 v nagovoru pred federalno skupščino (ruski parlament).
Drugič: Domoljubje, ki »mora temeljiti na naši zgodovini« in se ga spodbuja »z razvojem zdravega življenjskega sloga, ki vključuje telovadbo in šport«, kar zagotavlja »najboljše rezultate in zmage«.
Tretjič: Vse to ni mogoče brez trdne zunanje politike. »Rusija je država z več kot tisočletno zgodovino in skoraj vedno je imela privilegij, da je imela svojo neodvisno zunanjo politiko,« je poudaril Putin. Večkrat je tudi poudarjal, da je današnji svet multipolaren in se ne moremo več vrniti v svet dveh blokov iz hladne vojne. V samem bistvu je sodobna ruska ideologija dodelana in posodobljena različica triade iz 19. stoletja, najdlje trajajoča nacionalna ideja v novejši ruski zgodovini.