Stanislav Kurilov se je od mladosti resno ukvarjal z jogo. Govoril je, da so bili zanj uspešni dnevi tisti, v katerih se je uspel posvetiti jogi 12 ur, manj uspešen dan je vključeval 6 ur joge, zapravljen dan pa 2 uri. Enkrat je brez hrane zdržal 36 dni. Bil je oceanograf, potapljač, odličen plavalec in že od majhnega je sanjal, da bi prepotoval ves svet.
»Dogovarjali smo se o skupnih raziskavah v Sredozemskem morju z Jacquesom Cousteaujem, a je projekt propadel. Niso nam dovolili oditi iz države. Propadla je tudi odprava na tihooceanske otoke. Potapljaški del sem pripravljal celo leto. Pa mi spet niso dali vize, napisali so mi, da to potovanje ni zaželeno,« je pisal Kurilov v svojih dnevnikih.
Pobeg iz Sovjetske zveze
Ker ni mogel uresničiti svoje velike želje, da bi raziskoval svet, se je Kurilov odločil, da bo preprosto pobegnil iz države.
Za križarjenje »Iz zime v poletje« je izvedel naključno prek oglasa v leningrajskih časnikih. Bilo je decembra 1974. Križarka Sovjetskij sojuz (Sovjetska zveza) se je pripravljala na 20-dnevno pot iz Vladivostoka do ekvatorja in nazaj, brez postanka v tujih pristaniščih. Zato tudi nadzor nad potniki ni bil preveč strog.
Ljudje so na križarki uživali v soncu, plavali v bazenih. »Iz vsake kabine je bilo slišati smeh in glasbo … Turisti so izkoristili vsak dragocen dan počitnic,« je pisal Kurilov v svojem dnevniku. On je več časa preživel ob gledanju v ocean, opazovanju zvezd in preučevanju ladje … Prišel je do zavedanja, da lahko skoči samo z zadnjega dela glavne palube, a s tveganjem, da ga zadene propeler. Poleg tega je poznal samo približno pot – križarka je plula proti jugu mimo Tajvana in Filipinov.
13. decembra ponoči, ko so drugi turisti plesali, je 38-letni Stanislav vzel torbo s plavutkami, masko in dihalko, jih pokril z brisačo in šel na palubo … »Boga sem prosil za pomoč in zakorakal v neznano,« je pozneje zapisal. »Priplaval sem na površje in se ustrašil. Poleg mene sta bila ogromen trup križarke in njegov velikanski propeler!«
Med življenjem in smrtjo
Prvo noč se je orientiral po lučeh ladje, ki se je oddaljevala. Potem je, jezen sam nase, ker ni vzel s seboj kompasa, čakal, da se pojavijo zvezde na nebu, a tekom dneva zašel s poti. »Strele in ogromni valovi, naraščajoča panika, morski psi in ogromne meduze, ki bi me lahko ob dotiku paralizirale,« se je spominjal Kurilov.
Naslednji dan je zagledal obalo, a ga je močan tok odnesel daleč od otoka. Zdelo se mu je, da mu ni rešitve, saj je bil na koncu z močmi. »Ocean je dihal, kot da je živ. Dovolj je bilo samo spustiti glavo v vodo in videti fantastične fluorescentne prizore …«
Roko na srce, čutil je tudi druge posledice: »Obraz, vrat in prsa so bili ožgani na soncu. Peklo je. Imel sem vročino in bil vse bolj zaspan. Nekajkrat sem za dlje časa izgubil zavest …«
Tretja noč in rešitev
Šele tretjo noč po skoku, ko je bil že skoraj v nemilosti, ga je isti tok, ki ga je prejšnji dan odnesel proč od kopnega, tokrat prinesel do obale filipinskega otoka Siargao.
Novica o njegovem pobegu je hitro zaokrožila po vsem svetu. Po preiskavi in kratkem bivanju v lokalnem zaporu se je Kurilov odpravil v Kanado.
Življenje po pobegu
Nekateri ga imajo za junaka, drugi pa za egoista, ki je pustil na cedilu svoje bližnje. »Nastradal je Slavin mlajši brat Valentin. Živel je v Leningradu, delal kot navigator na dolgih plovbah in imel dostop do zahodnih pristanišč,« pripoveduje Kurilova žena Jelena. Slavo so po pobegu v odsotnosti obsodili na deset let zapora zaradi izdaje, Valentin pa je dobil odpoved brez obrazložitve. Žena ga je pustila, on pa se je opijanjal …
Stanislav je hitro dobil službo v oceanografskih podjetjih v Kanadi, Ameriki, na Havajih, na Arktiki. Spomladi leta 1986 je prispel v Izrael in dobil delo na univerzi v Haifi, oženil se je. Leta 1998 pa se je med potapljaško misijo nesrečno zapletel v ribiško mrežo. Prepozno so ga izvlekli iz vode.
Vse njegove dnevnike, ki jih je vodil do zadnjega dne svojega življenja, je soproga Jelena objavila v knjigi Sam v oceanu.
Mnogi prebivalci vzhodnega bloka so se preselili na Zahod po tem, ko je padel Berlinski zid, je pa res, da mnogi Rusi za ta dogodek še kar nekaj časa niso izvedeli. Preberite več v prispevku Berlinski zid je padel, v sovjetskem tisku pa tišina …