Berlinski zid je padel, v sovjetskem tisku pa tišina …

Časopis Pravda, 9. 11. 1989.

Mark Bojarski

9. novembra 1989 je svetovni tisk poročal o rušenju zidu, ki je ločil Zahodni in Vzhodni Berlin. Sovjetski časopisi pa o tem niso zapisali ničesar. Prebivalci Sovjetske zveze so lahko izvedeli za padec samo iz govoric ali subtilnih namigov, ki so uspeli »pricurljati« v nacionalni tisk.

Vrsta sovjetskih nacionalnih časnikov tisti dan ni uspela priti do stojnic. Manjkali so tudi Moskovski komsomolec, Sovjetska Rusija, Komsomolska pravda in Trud. Izšli sta samo Pravda in Izvestija, osrednja državna časnika. Pa tudi ta dva nista zmogla omeniti padca zidu, sta pa poročala o notranjepolitičnih razmerah v Nemški demokratični republiki (NDR, Vzhodna Nemčija), kot so jih dobro poznali na Zahodu.

Branje med vrsticami

»Spremembe v NDR«, se je glasil prispevek Pravdinega berlinskega dopisnika Maja Podključnikova v številki 9. novembra. Poročal je, da je vzhodnonemška vlada odstopila. Citiral je izjavo sveta ministrov NDR: »Pozivamo vse državljane, ki želijo zapustiti republiko, da o tem še enkrat razmislijo.« Pozoren bralec je lahko prišel do sklepa, da so prebivalci Vzhodne Nemčije očitno dobili priložnost, da zapustijo državo – meje so bile očitno odprte in Berlinskega zidu očitno ni bilo več.

Namig o dejanskem stanju ste lahko zasledili 11. novembra v Pravdi. V članku z naslovom Prekinjen obisk časnik poroča, da je kancler ZRN (Zvezna republika Nemčija, Zahodna Nemčija) Helmut Kohl prekinil svoj obisk na Poljskem in se vrnil v Bonn za 24 ur »zaradi dramatičnih razmer, ki se razvijajo na meji med obema Nemčijama«.

Notranji minister Zahodne Nemčije Wolfgang Schäuble je dejal, da je »ZRN pripravljena sprejeti vse Nemce, ki bi se radi preselili v državo«, je pa prosil državljane NDR, »naj resno premislijo o svoji odselitvi, ker bodo morali dolgo živeti v okrnjenih življenjskih razmerah«.

Še med 10. in 20. novembrom je Pravda še naprej pokrivala dogodke v Zahodni in Vzhodni Nemčiji brez omembe Berlinskega zidu. Istočasno je dopisnik Podključnikov v številki 12. novembra poročal, da se Vzhodni Nemci množično selijo na zahod in vračajo svoje partijske članske izkaznice.

V poročanje se je 14. novembra končno vključil Moskovski komsomolec, ki je s kratkim prispevkom poročal o ukazu obmejnim stražarjem NDR, da »morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da pomagajo pri urejeni in nemoteni izvedbi novih pravil o prečkanju meje med NDR in ZRN oziroma Zahodnim Berlinom«.

V tem času novembrske izdaje Komsomolske pravde, Truda, Sovjetske Rusije in Moskovskih novosti o tem niso prav nič poročale. Ko je Sovjetska zveza 10. novembra obeleževala poklicni praznik policistov, so bili časniki polni sijočih poročil o sovjetskih policistih, o Berlinskem zidu pa ni bilo niti besedice.

Pravda (»Resnica«), toda ne vsa

In o čem so poročali televizijski in radijski kanali tistega dne? V intervjuju za France 2 je dopisnik novinarske agencije ITAR-TASS Aleksej Goljajev, ki je bil na agenciji šef evropske sekcije, povedal: »9. novembra so na sovjetskih radiih in televizijah pripravili samo eno kratko poročilo iz samo treh vrstic.«

Težko bi ne pomislili, da je poročanje o dogodkih v Berlinu prepovedalo samo politično vodstvo države. Za komentar smo povprašali pri Pravdi, ki še danes obstaja, čeprav to že dolgo ni osrednji državni časnik. Tam smo lahko našli kadrovnika Nikolaja Kožanova, ki je bil leta 1989 eden od Pravdinih novinarjev. On dvomi, da je od zgoraj sploh prišla kakšna prepoved, niti v ustni, kaj šele v pisni obliki.

»Novinarji Pravde so vedno imeli močan politični čut. Ko je prišla novica o padcu Berlinskega zidu, se jim seveda ni mudilo s posredovanjem te novice v tisk. Takšen razvoj je namreč jasno nakazoval na razpadanje socialističnega tabora in če bi o tem poročali, bi sami priznali obstoj tega razpadanja. Mislim, da so novinarji upali, da se bodo stvari nekako razrešile same po sebi,« razmišlja Kožanov.

Nikolaj Kožanov, sodelavec časnika Pravda

Mark Bojarski

Kot pravi, je bila Pravda glavni časopis Komunistične partije Sovjetske zveze, zato so bili zaposleni zelo previdni pri pokrivanju dogajanja, ki bi lahko pokvarilo ugled vladajočega režima. Poda nam še en primer: »Ko je leta 1953 umrl Stalin, so v NDR izbruhnile velike stavke delavcev. Stvari so šle tako daleč, da so morali proteste zatreti z vojsko. Pravda pa je takrat poročala samo to, da so se zgodili manjši protesti delavcev.« Nihče ni hotel informirati sovjetskih ljudi, da so se nemški delavci uprli, ker bi lahko prišlo do podobnega upora v Sovjetski zvezi.

»Nikar ne mislite, da Pravdin dopisnik v Berlinu ni vedel, kaj se dogaja. V takšnih primerih je moral dopisnik napisati 'zaprto pismo', ki ga je poslal ne samo časniku, ampak tudi naravnost v centralni komite partije. V pismu je moral podrobno predstaviti dejansko stanje stvari. Potem pa so partijski funkcionarji odločili, kako bodo zgodbo pokrili v časniku Pravda.«

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še:

Zlomljeni brez boja: Boleče umikanje pol milijona sovjetskih vojakov iz Vzhodne Nemčije

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.