Zakaj so The Beatles posneli slavno skladbo Back in the U.S.S.R.? Je to parodija ali poziv k miru?

Flickr/Marco Verch/Getty Images
Leta 1968 je bila zahodna družbena elita ogorčena nad bojda subverzivnim in Sovjetom naklonjenim uvodom v »Beli album« skupine The Beatles. Je imela skladba tudi posebno sporočilo za ruske ljubitelje glasbe ali ameriške elite? Je šlo za nedolžno šalo ali zavestno politično akcijo?

»Beatli so nam prinesli idejo o demokraciji. Za mnoge izmed nas je bila to prva luknja v železni zavesi,« je nekoč rekel ugledni ruski kulturolog in poznavalec rocka Saša Lipnicki. Njegove besede je zapisal Leslie Woddhead v knjigi How the Beatles Rocked the Kremlin.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so bile pretihotapljene plošče skupine The Beatles med najbolj iskanimi ploščami v Sovjetski zvezi. Tudi težko prebojna delitev sveta ni premagala oboževalce v vzhodnem bloku, ki so uspeli pretihotapiti množico plošč in potem postali hipiji, disidenti ali vplivni glasbeniki.

Ljubezen do osvajalcev src iz Liverpoola je bila v bistvu takrat ena redkih stvari, ki je gradila mostove med Zahodnjaki in Sovjeti. To so bili še časi, ko je desni mccarthyzem še vedno preganjal »grožnjo komunizma«, t. i. nova levica pa je še prebavljala Orwella in Solženicina in se odločala, ali je Sovjetska zveza še kul ali ne. Hladna vojna ni šala, je bilo splošno prepričanje.

Že res, da so The Beatles postali utelešenje popularne kulture tistega časa, a jih to ni ustavilo pred tem, da bi nastopali kot čisti pametnjakoviči. Celo nasprotniki jih niso mogli ignorirati in so poskušali razsuti novo govorico na Zahodu na prafaktorje. Ravno takrat se je pojavil album The Beatles, znan tudi kot Beli album (The White Album), prva skladba na njem pa je bila Back in the U.S.S.R.

Trolanje v slogu šestdesetih

Skladba o »vrnitvi v Sovjetsko zvezo« je šaljiva od začetka do konca. Še preden pridemo do razmišljanj o politiki v hladni vojni, se pojavi samo zvok glasbil – živahen preplet bluesa in klavirja, ki očitno spominja na značilen zvok zasedbe The Beach Boys (na srečo je član te skupine Mike Love to osebno odobril in celo pomagal pri nastanku skladbe, ko se je pridružil Beatlom na oddihu v Rishikeshu v Indiji). Že naslov je sam po sebi domiseln, saj se v bistvu hkrati norčuje iz Chucka Berryja (Back in the USA) in britanskega premierja Harolda Wilsona (takrat je izvajal kampanjo »I'm Backing Britain«, »Podpiram Britanijo«).

Album »The Beatles« oziroma »Beli album«, 1968

Pesem ni odraz odličnega trolanja samo zaradi večobraznosti, ampak tudi zato, ker je uspela s tako nedolžno stvarjo ustvariti takšen hrupen odziv. Verzi, kot so »ukrajinske punce me res spravljajo ob pamet« in »naj zaslišim, kako zvonijo vaše balalajke«, v resnici niso ravno hvalnica sovjetski kulturi, ampak prej lahka posmehovanja domnevni neprivlačnosti sovjetskih žensk (moramo opozoriti, da Moskovčanke in Ukrajinke v 60-ih niso imele takšnega seksualnega slovesa, kot so ga dobile konec 20. stoletja).

Potem je tu še »Georgia’s always on my my my my my my my my my mind«, ki parodira hit Hoagyja Carmichaela »Georgia on My Mind« iz leta 1930, le da je ameriško zvezno državo Georgia sedaj zamenjala kavkaška republika Gruzija.

V bistvu »Back in the U.S.S.R.« ni satirična zato, ker bi povedala kaj posebnega o Sovjetski zvezi, ampak bolj zato, ker je sploh omenjala to komunistično državo. V bistvu je šlo samo za šaljivo, obrnjeno logiko lahke pesmi o kalifornijskih dekletih (The Beach Boys – California Girls); edino politično sporočilo, ki bi ga sploh lahko izvlekli iz te pesmi, je to, da so ljudje iz Amerike in Sovjetske zveze prikazani enako. Paul McCartney je v svoji avtobiografiji pojasnil, da je protagonist pesmi oseba »nekdo, ki nima veliko, bi pa še vedno bil ponosen, kot bi bil ponosen nek Američan«.

V paranoji, ki je vladala leta 1968, pa je bilo že to dovolj za cel škandal.

Ugriznili v vabo

V redu, bodimo pošteni: saj so ljudje leta 1968 poštekali foro. Beli album, ki je bil že 19-krat platinast, je bil najbolj človeški in igriv od vseh, ki so jih izdali Beatli. V širšem kontekstu cele plošče je bila to samo malo bolj groba in trda oblika drznosti, ki sicer odzvanja skozi ves album.

Toda mnogi drugi niso bili tako navdušeni. Vsak, ki si je sploh upal namigniti, da je klasičen rock imel propagandistične vzgibe, je bil lahko takoj označen za vir sovjetske propagande. The Beatles so bili tako zreli, da postanejo tarča vsesplošne politične jeze v ZDA. Ultrakonzervativno združenje John Birch Society se je posebej obesilo na verz: »Ne veste, kakšno srečo imate, fantje.« (»You don’t know how lucky you are, boys«). Skupino so obtožili, da se spogleduje s komunizmom in simpatizira s sovražniki.

Za ogorčenjem so se pojavile še teorije zarote. Znan desničarski komentator Gary Allen (nekakšen Alex Jones svojega časa) je povlekel vzporednice med pesmijo Back in the U.S.S.R. in še eno skladbo z Belega albuma – Revolution – in prišel do zaključka, da so Beatli v bistvu stalinisti, ki so »podprli linijo uradne Moskve proti trockistom«.

Allenu se prav tako pripisuje, da je on začel z močno razširjenimi govoricami, da je bend na skrivaj odpotoval v Sovjetsko zvezo in imel privaten koncert pred centralnim komitejem. Moč te teorije je sicer ublažila kar sovjetska država sama, ko je Beatle označila za »izpuh zahodne kulture«.

Ni presenečenje, da je svojo, manj opazno kritiko pesmi pripravila tudi nova levica, saj je skladba izšla ravno v času, ko so bili še sveži spomini na sovjetsko okupacijo Češkoslovaške (1968). Ian MacDonald je strnil ta občutja v svoji knjigi Revolucija v glavi (Revolution in the Head) iz leta 1995, kjer se je spominjal, da je bila pesem »breztaktna gesta«.

Ne samo prazna gesta

V intervjuju leta 1964 se je John Lenon takole odzval na kritike, da so The Beatles »neameriški«: »No, to pa dobro opažajo, ker v bistvu res nismo Američani.«

Bitlovski kvartet je bil zvest svojemu pristopu in ga niso prizadele kritike pesmi Back in the U.S.S.R. McCartney je izzivalno poskušal nagovarjati sovjetsko občinstvo, za Playboy pa je dejal: »Stegnili smo roke preko vode … 'ker nas imajo tam radi, četudi nas mogoče ne marajo šefi v Kremlju'.«

Srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in nekdanji član zasedbe The Beatles Paul McCartney v Kremlju, Moskva, 26. 5. 2003.

Seveda, nobena druga pesem ni bolje nakazala prepovedane vezi med The Beatles in sovjetskimi oboževalci, kot ravno Back in the U.S.S.R. Brez uradnega dovoljenja, a na neuradno željo mnogih tamkajšnjih ljudi, je Elton John potem zaigral to pesem na olimpijskih igrah leta 1980. Ko je Paul McCartney končno recitiral miroljubno himno v Rusiji leta 2033, ko je bil Putin osebno v prvi vrsti, je občinstvo ponorelo.

To ni bilo sploh presenetljivo. Back in the U.S.S.R. je večna pesem, a zaradi razlogov, ki niso povezani s splošno privlačnostjo skupine po vsem svetu. V napetem svetu obtožb o vohunjenju, posrednih vojn in tolčenju s čevlji je bila ena takšna pesem že dovolj politična, da je razbesnela vladarje sveta, za druge pa je to ostala lepa zasebna šala. Glasbena satira je le redko tako boleča.

Preberite še:

Najboljše tuje pesmi o Rusiji od Beatlov do Slovencev

Kolumna: Kako pisati o Rusiji

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke