1. Svjatopolk Prekleti (980 – 1019)
Umetnostni muzej v Lugansku
Na splošno je zelo težko določiti, ali so bili srednjeveški knezi Kijevske Rusije dobri ali zlobni, saj o njih vemo le malo, pa še to iz kronik, ki so bile napisane stoletja kasneje. A Svjatopolk, sin Vladimirja Velikega, ki je pokristjanil Kijevsko Rusijo, zagotovo ni užival dobrega slovesa. Že vzdevek »Prekleti« govori zase.
Svjatopolk je namreč, tako piše v kronikah, v stremljenju po oblasti ubil svoje tri brate: Borisa, Gleba in Svjatoslava. Za nekaj časa mu je cel uspelo, saj je v letih 1015 – 1019 zasedel prestol v Kijevu – takrat najpomembnejšem slovanskem mestu. A kasneje ga je njegov četrti brat Jaroslav Modri (ki je, kot vidite, imel precej boljši sloves) prisilil, da je sestopil s prestola. Svjatopolk je nato umrl v izgnanstvu.
2. Maljuta Skuratov (1541 – 1573)
Umetnostni muzej Nikolajeva
Maljuta Skuratov, najbolj zloglasen opričnik Ivana Groznega, je bil še bolj brutalen kot njegov car. Nekoč je z vzglavnikom zadušil nekega duhovnika, ker je ta odklonil blagosloviti Ivanovo represivno politiko. Duhovnik je bil kasneje posvečen, Maljuta pa je prišel na slab glas.
Skuratov naj bi izvajal še hujše stvari, kot recimo »posiljevalske pohode« za carja. Zgodovinar Nikolaj Karamzin je pisal: »Julija 1568 je Ivanov najzvestejši opričnik Maljuta ugrabljal prelepe ženske iz Moskve in okolice, ter jih peljal v vas, kjer jih je car najprej izbral nekaj zase, ostale pa je pustil za svoje pomagače … mnogo žensk je umrlo od sramu in žalosti.« Skuratov je skupaj z drugimi opričniki pobil na tisoče ljudi. V ruski zgodovini je bilo mnogo nasilnikov, a Maljuta Skuratov zagotovo izstopa.
3. Saltičiha (1730 – 1801)
Pavel Kurdjumov, Ivan Sitin
Ste že mislili, da se na tem seznamu ne bo znašla nobena ženska, kajne? Potem spoznajte Darjo Saltikovo (Saltičiha je vzdevek), ki je bila nagnjena k ubijanju svojih tlačanov – samo zato, ker ji je pač bilo do tega. Kot veleposestnica je bila znana po tem, da je dala pretepsti in ubiti vsakogar, ki ga ni marala. Na njenem krvavem seznamu se je znašlo vsaj 38 ubitih tlačanov, ostali pa so živeli v stalnem strahu in grozi.
Takšno postopanje s tlačani pa je bilo preveč celo za takratne standarde. Zemljiškim posestnikom ni bilo dovoljeno ubijati svojih podanikov, zato je Katarina Velika, potem ko je izvedela za njena sadistična grozodejstva, Saltičiho poslala za zapahe pri njenih komaj 32 letih. Nasilna plemkinja je preostanek življenja preživela v ječi.
4. Nikolaj Ježov (1895 – 1940)
Getty Images
Mnogi Rusi še vedno spoštujejo Stalina, kljub temu, da je pod njegovim režimom med čistkami umrlo precej ljudi. Tega spoštovanja pa ni deležen eden najbolj mračnih Stalinovih uslužbencev Nikolaj Ježov, ki je vodil Ljudski komisariat za notranje zadeve (NKVD) med leti 1936 in 1938 (v času največjih represij). Njegovo ime je prepojeno s krvjo.
Podobno kot Maljuta Skuratov pod Ivanom, je Ježov vodil veliko čistko leta 1937. Ljudi so streljali, zapirali in pošiljali v delovna taborišča, kjer so morali garati do smrti. Ježov je bil, kot vodja NKVD najvišji odgovorni uradnik, zato je obdobje stalinskih represij med ljudmi kasneje postalo znano kot ježovščina.
Uradni tisk ga je imenoval »Železni komisar«, kasneje pa je pridobil precej manj laskav vzdevek »krvavi pritlikavec« (v višino je meril samo 1,5 m). Njegova izjemna zvestoba Stalinu, pa mu ni rešila kože. Leta 1938 ga je Stalin odpustil, nakar so mu sodili in ga ustrelili.
5. Andrej Vlasov (1901 – 1946)
TASS
Ko je ta sovjetski general med drugo svetovno vojno zamenjal strani, ker je menil, da bi bilo treba »Rusijo osvoboditi komunizma«, njegova poteza v ZSSR ni bila sprejeta ravno z največjim navdušenjem. »Za sovjetske ljudi je Vlasov postal simbol izdaje, nekakšen sodobni Juda,« pravi direktor ruskega Inštituta za strateške študije Leonid Rešetnikov. Generalov sloves v javnosti se do danes ni kaj dosti spremenil.
Vlasov si je med državljansko vojno zgradil uspešno kariero in bil imenovan za vojaškega svetovalca na Kitajskem. Med drugo svetovno vojno se je še posebej izkazal v bitki za Moskvo (1941). A leto dni zatem so ga zajeli Nemci.
Sprejel je ponudbo nacistov, da poveljuje vojski ujetih sovjetskih vojakov, ki so pristali na boj zoper lastne tovariše. V odprtem pismu je Vlasov razložil, da »se boljševizem samo izdaja za domovinskega,« in da bi se Rusi morali boriti na nemški strani. Njegova t. i. Ruska osvobodilna vojska se je bojevala proti Sovjetom a so ga ti na koncu ujeli. Svojo kariero je kot izdajalec končal na vešalih.