Trije ruski anarhisti, ki so hoteli ukiniti državo

Sputnik/Klimbim/Getty Images
Čeprav tile ruski anarhisti nikoli niso uspeli v svojem boju za ljudsko svobodo, so naredili ogromno za promocijo progresivnih idej.

1. Nestor Mahno

»Vseh pet bratov, eden manjši od drugega, nas je ostalo pri naši ubogi materi, ki ni imela ničesar. Ranega otroštva se spominjam bežno. Običajne otroške igre in veselja nisem bil deležen, saj sta nas prežemala strašno pomanjkanje in revščina, vse dokler fantje nismo dovolj zrasli, da smo lahko sami služili denar,« je v spominih zapisal Nestor Mahno, najbolj znan anarhist za časa revolucije in državljanske vojne v Rusiji v zgodnjem 20. stoletju. Iz nepojmljive revščine in brezupa je zrasel vodja, ki se je v neusmiljenem boju za oblast postavil ob bok glavnima političnima silama – rdečim (revolucionarjem) in belim (lojalistom).

Mahno je postal predstavnik in občasno vodja tretje strani med rusko revolucijo na ozemlju današnje Ukrajine. To je bilo kmečko gibanje, ki je močno interveniralo v državljansko vojno. Zmagoviti boljševiki so ga sicer zatrli, a ne brez koncesij in kompromisov.

Mahno pa ni bil zmeraj nasprotnik boljševikov. Z njimi je delil mnogo skupnega v smislu ideologije, saj je zagovarjal anarho-komunistične ideje. Med vojno je večkrat vzpostavil zavezništva z boljševiki za skupno fronto proti belim lojalistom.

Pod njegovim vodstvom se je borilo na desettisoče kmečkih anarhistov, ki so doprinesli do poraza podpornikov starega režima. A Mahno je bil tudi spreten v boju z boljševiki in velja za enega najboljših gverilskih poveljnikov. Njegovi množični regimenti so po bitkah pogosto izginili in se ponovno pojavili na najbolj nepričakovanem kraju, kjer so ponovno udarili.

Mahno je poskušal udejanjiti anarhistične politične ideje »svobodnih sovjetov« - neke vrste samoorganiziranih svetov, ki bi imeli glavno oblast. »A svobodni sovjeti, kot si jih je zamislil Mahno, bi lahko obstajali samo pod šibko avtoriteto … Ne glede na to, ali bi v državljanski vojni zmagali rdeči ali beli, slej ko prej bi se vzpostavila močna centralizirana država,« meni zgodovinar Vasilij Cvetkov. Mahno je na koncu emigriral in umrl v Franciji sredi 30-ih let.

2. Peter Kropotkin

Življenje Petra Kropotkina, ki ga včasih imenujejo "oče ruskega anarhizma", ne bi moglo biti bolj drugačno od Nestorja Mahnoja. Rojen je bil namreč v plemiški družini zemljiških posestnikov in nosil naziv kneza. Služil je kot pomočnik carja Aleksandra II. in bil uveljavljen geograf. A kljub temu je izbral popolnoma drugačno življenjsko pot in se pridružil revoluciji.

Vključen je bil v revolucionarne aktivnosti, ki so zajele Rusijo konec 19. stoletja, bil nekaj časa v zaporu, nato je uspel pobegniti in je več desetletij živel v tujini, kjer je razvijal anarhistično teorijo. Leta 1910 je za enciklopedijo Britannica podal naslednjo definicijo anarhizma: »(Anarhizem) pomeni teorijo življenja in delovanja, po kateri je družba organizirana brez osrednje vlade. Harmonija v takšni družbi ni dosežena s podrejanjem neki avtoriteti, ampak s svobodnimi dogovori med različnimi skupinami ...«

Istočasno je bil kritičen do boljševikov, še posebej po revoluciji 1917. »Ne morem se podrediti nobeni vladi,« je pogosto govoril.

3. Mihail Bakunin

Podobno kot Kropotkin bil je tudi Mihail Bakunin anarhist s plemiškim zaledjem. Rodil se je leta 1814 v družini dednih plemičev in, tako kot Kropotkin, tudi on služil v vojski kot artilerijski častnik. A kmalu mu je to postalo dolgočasno, zato je vojsko zapustil.

Od sredine 30-ih let 19. stoletja je Bakunin začel preučevati sodobno filozofijo, večinoma dela Georga Hegla, katerega nauke je poimenoval »algebra revolucije«. Da bi izboljšal svoje znanje te filozofije, je odšel v Berlin.

Bakunin se je udeleževal revolucionarnih dogodkov v letih 1848 in 1849 in sodeloval pri vstaji v Dresdnu. Med njegovimi soborci je bil tudi skladatelj Richard Wagner. »V Dresdnu so se bili boji že četrti dan … Skoraj vsi uporniki so bili delavci iz okoliških tovarn. V ruskem izseljencu Bakuninu so prepoznali sposobnega voditelja, ki je znal ohraniti hladno glavo,« je dogodke opisal Karl Marx, ki se je z Bakuninom sicer divje prerekal v časih Prve internacionale. Za ta dejanja, kot tudi za njegove prejšnje poskuse združevanja slovanskih narodov za boj proti avstrijskim oblastem v Habsburškem imperiju, so Bakunina dvakrat obsodili na smrt – tako na Saškem kot v Avstriji. Vendar so mu obeh primerih obsodbo pozneje omilili na doživljenjsko zaporno kazen in ga predali Rusiji.

V domovini je bil ponovno zaprt in za zapahi je preživel več let, preden so ga izgnali v Sibirijo. V ruskem zaporu je izgubil zobe zaradi skorbuta. V zgodnjih 60-ih letih je Rusijo ponovno zapustil, da bi organiziral revolucijo iz tujine. Leta 1863 je poskušal pomagati poljski vstaji proti imperiju, ki pa je bila zatrta. Preselil se je v Italijo, kjer je spoznal Garibaldija in ustanovil Mednarodno bratovščino, skrivno organizacijo revolucionarjev, ki je imela celice po mnogih evropskih državah.

V Italiji je izpopolnil svoje znanje anarhizma. Ost njegovih argumentov je bila uperjena proti državi kot taki: »Če obstaja država, potem obstaja tudi nadvlada enega razreda nad drugim in posledično dobimo suženjstvo. Država brez suženjstva je nepredstavljiva in zato smo tudi sovražniki države.« Pri vprašanju države je bil v sporu z marksisti. Menil je, da »če so ljudje tepeni s palico, potem je popolnoma vseeno, če tej palici rečemo ’’ljudska’’.« S palico je seveda mislil državo. »Preko stremljenja k nemogočemu je človeštvo vedno doseglo to, kar je mogoče,« se glasi eden od Bakuninovih citatov, ki ga najdemo na njegovem nagrobniku v bernskem pokopališču.

Spoznajte še tri ženske revolucionarke, ki so obrnile Rusijo na glavo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke