Rdeči orkester: Zgodba o najuspešnejši mreži sovjetskih obveščevalcev v nacistični Nemčiji

22. 12. 1967, podpredsednica Mirovnega sveta NDR Greta Kuckhoff na spominski slovesnosti v spomin na usmrtitev članov Rdečega orkestra 22. 12. 1942, Berlin-Ploetzensee

DPA/Vostock-Photo
Bi Vladimir Putin postal obveščevalec, če bi v mladih letih poznal njihovo zgodbo? Preberite zgodbo o Rdečem orkestru v nacistični Nemčiji in presodite sami.

Bodoči agent Kent in vodja Rdečega orkestra Anatolij Gurjevič se je imel za Peterburžana, podobno kot sedanji ruski predsednik Vladimir Putin. Rodil se je v družini lekarnarja, v kateri so se pogovarjali v jidišu, ivritu, ukrajinščini in ruščini hkrati.

Februarja 1939, ko je imel 26 let, je Gurjevič izrekel zaprisego in pod psevdonimom Kent postal prikriti sodelavec Glavne obveščevalne uprave Generalštaba Rdeče armade. Prestal je usposabljanje in s potnim listom mehiškega umetnika, ki je obiskal Sovjetsko zvezo, še isto leto odšel v Bruselj, tam pa se je »legaliziral« in postal znan kot urugvajski poslovnež Vincenti Sierra.

Drži, da Sierra ni vedel skoraj ničesar o svoji »domovini« Urugvaj, še priimka urugvajskega predsednika ni poznal. Vedel je samo tisto, kar je bilo napisano v Veliki sovjetski enciklopediji: da je prestolnica Montevideo, ki stoji ob zalivu La Plata in Atlantskem oceanu, glavni proizvodi države pa so ovčja volna, meso in izdelki iz usnja. Ravno to blago naj bi Kent dobavljal v Belgijo, a mu je skoraj »spodrsnilo« že prvi dan, ko se je moral prijaviti pri lokalni policiji.

Anatolij Gurjevič, agent Kent

Pozneje se je izkazalo, da hotel Ermitaž, v katerem naj bi se nastanil in se srečal s svojim rezidentom Leopoldom Trepperjem z vzdevkom Otto, že pet let deluje kot poceni javna hiša, za tuje poslovneže pa se ne spodobi, da bi hodili vanjo. »Kolega« obveščevalec Chemnitz (Mihail Makarov) pa ni znal niti enega tujega jezika, kaj šele španščine, ki jo govorijo v Urugvaju. Chemnitz je živel kot tipičen neizobražen migrant. Čepel je v stanovanju, predajal šifrirana sporočila, hodil v trgovino in se pogovarjal s trgovci z rokami.

Zaljubljeni ilegalec in delo v Belgiji

V prvih treh letih v Belgiji se je Kent uspel poročiti z bogato dedinjo velikega uvozno-izvoznega podjetja Simexco. Ko pa je mesto okupirala nemška vojska, so morali že prve dni njeni starši pobegniti, saj kot češki priseljenci judovskega porekla niso mogli ostati v Belgiji.

Tako je kar Kent podedoval ogromen posel s podružnicami v Parizu, Marseillu in drugih velikih evropskih mestih. S tem denarjem je potem lahko vzdrževal celo sovjetsko mrežo obveščevalcev.

»V gorah se alpski bataljoni Wehrmachta urijo za vojno proti Rusiji. Najvišji predstavniki nemškega veleposlaništva ne skrivajo, da je napad na Sovjetsko zvezo načrtovan za maj oziroma junij 1941,« je Gurjevič tedaj poročal v Moskvo.

Vse informacije, ki jih je Kent posredoval v Moskvo – poleg le-te o urjenju je poročal še o premikanju nacističnih divizij na poljsko-sovjetsko mejo, njihove številke, sestavo in oborožitev – pa so v Moskvi očitno ignorirali. V Sovjetski zvezi niso želeli spravljati Stalina v slabo voljo.

Oktobra 1941 je Kent dobil nalogo, da odide v Berlin in obnovi zvezo med obveščevalnim centrom in nemškimi antifašisti , kot so Schulze-Boysen, Stebe in Kochofa. Ta organizacija je potem dobila ime Rdeči orkester – v bistvu ji ga je dal Gestapo, ki je tako poimenoval svojo operacijo za likvidacijo sovjetskih obveščevalcev na ozemlju okupirane Evrope.

V nemški prestolnici se je Gurjevič srečal s sijajnim nemškim oficirjem Harrom Schulzem-Boysnom, nečakom admirala von Tirpitza

V nemški prestolnici se je Gurjevič srečal s sijajnim nemškim oficirjem Harrom Schulzem-Boysnom, nečakom admirala von Tirpitza. Od nadporočnika nemške Luftwaffe je dobil neprecenljive informacije o resničnih izgubah Wehrmachta pri Moskvi in pomanjkanju goriva za tanke, letala in avtomobile. Predvsem pa je izvedel za načrte nacističnih voditeljev za pomlad 1942: glavni cilj nacističnih enot ne bo Stalingrad, ampak Kavkaz, da bi prevzeli nadzor nad tamkajšnjo nafto, je poročal Gurjevič v Moskvo.

Kentu lahko neposredno pripišemo zasluge za to, da je Rdeča armada ta napad pričakala dobro oborožena, premagala udarno skupino nemških enot ter jim preprečila prodor do Bakuja in delte reke Volge.

Zaton Rdečega orkestra

Uspešna skupina obveščevalcev je propadla konec leta 1942, ko so Nemci zalotili bruseljsko skupino med zborovanjem v Ottojevem stanovanju. Kent pa je imel srečo in je z ženo uspel pobegniti, najprej v Pariz in nato v Marseille. Toda ni zmogel spremeniti dokumentov in 10. novembra 1942 je francoska policija njega in ženo predala Gestapu.

Začelo se je novo življenje, na katero bi moral biti pripravljen vsak agent pod krinko, vendar ga zmorejo preživeti le redki. Ne, Kenta za razliko od nekaterih drugih obveščevalcev niso mučili, celo dovolili so mu, da spi s svojo ženo v isti sobi. So pa mu dali vedeti, da mora pristati na sodelovanje, drugače bo ogroženo ne samo njegovo življenje, ampak tudi življenja drugih vključno z njegovo ženo. Čez nekaj časa so Gurjeviču povedali, da se »v njegovem imenu« v Moskvo pošiljajo telegrami z najrazličnejšo vsebino. »Kakorkoli to obrnete, ste za Moskvo že izdajalec,« je Anatoliju rekel gestapovski general.

Mnogo let pozneje so v Sovjetski zvezi izvedeli, da Gurjevič ni izdal niti enega človeka, ki ga je poznal, ni sporočil Gestapu niti enega podatka, ki ga nacisti ne bi poznali že prej, celo svojega pravega priimka ni povedal.

Še več, med svojim arestom (od novembra 1942 do junija 1945) je Anatolij Gurjevič uspel novačiti »nadzornike in stražarje« na svojo stran in jih prepričal, da bo »sovjetska vlada dostojno cenila njihovo delo v korist Rdeče armde«.

V svojem zadnjem letu je predajal lažna radijska sporočila centru za zaupne informacije v štabu nemškega Wehrmachta, po kapitulaciji pa je v Moskvo pripeljal nacističnega generala z ljubico in poln kovček dokumentov. Gurjevič se takrat še ni zavedal, da dela napako.

Cena vrnitve v domovino

Ko je junija 1945 prišel v Moskvo, so ga takoj strpali v prostore tajne službe na Lubjanki in mu kmalu sporočili, da sta žena in sin, ki se je rodil v nemškem ujetništvu, umrla »med bombardiranjem«. Leta 1947 pa so ga poslali na 20 let delovnih taborišč »zaradi izdaje domovine«. Leta 1955 je bil pomiloščen, podobno kot drugi obveščevalci, ki so se vrnili iz tujine v Sovjetsko zvezo.

Leta 1958 je uspel v boju za svojo pravico. Pošiljal je pisma na različne instance in prosil, da ga rehabilitirajo. A so ga še enkrat spravili za rešetke in ga spustili dve leti pozneje.

Avtor tega članka se je uspel osebno srečati z Anatolijem Gurjevičem leta 2003 v Sankt Peterburgu, ko je imel bivši agent 90 let.

»Ne vem, zakaj pride do tega. Mogoče je šlo za to, da si 'uradi' operejo svoje ime, ker so med vojno storili cel kup napak, to je za nekatere generale vedno vredno več od časti posameznega človeka. Mogoče se je to zgodilo zato, ker sem jaz, na njihovo žalost, ostal živ in bil osebno priča vsem njihovim napakam, kot nekakšen živ očitek,« je takrat Kent z menoj delil svoja razmišljanja.

Takšen čudež, da bi obveščevalec ostal živ v ujetništvu pri Gestapu, hkrati pa uspel spraviti na svojo stran še gestapovskega generala in z njegovo pomočjo spravil v domovino strogo zaupne dokumente? No, to se zdi kot nesmisel. Ampak samo za tiste, za katere je vsak človek potrošni material, ki ga je mogoče zamenjati, in to celo človek, ki je storil res veliko za svojo domovino.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Sovjetski James Bond, ki je pretresel Tretji Rajh

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke