Kako so menze v Sovjetski zvezi osvobodile ženske od »kuhinjskega suženjstva«

Ljudje so jedli izven domače kuhinje že v carski Rusiji, a šele v Sovjetski zvezi je prehranjevanje v menzah postala stalnica ljudskih množic.

Pred oktobrsko revolucijo 1917 so ljudje v Rusiji, ki so delali v mestih, večerjali v tavernah, majhnih restavracijah, gostilnah in tretjerazrednih kantinah v sklopu kakega hotela. Hrano so stregli večinoma neporočenim delavcem, zato storitve niso bile na zelo visokem nivoju. Oženjeni moški so se raje prehranjevali doma, kjer so njihove žene skrbele za prehrano celotne družine.

V tistih časih se je beseda »stolovaja«, ki danes pomeni tako menzo kot jedilnico, v glavnem nanašala na domačo jedilnico. Po oktobrski revoluciji, ko je država začela nekdanja meščanska stanovanja oddajati delavskim družinam, pa so jedilnice zaradi pomanjkanja prostora služile tudi kot spalnice. Istočasno so v tovarnah odprli velike menze, v katerih so se lahko prehranjevali delavci.

Ideja organizirane kolektivne prehrane je bila v skladu z ideologijo mlade sovjetske države: lastna kuhinja je bila dojeta kot stvar preteklosti, ženske so bile končno osvobojene »kuhinjskega suženjstva«, dobile so svobodo in zaposlitev, s čimer so postale precej bolj enakopravne moškim. Kuhinje so vrgli iz stanovanj, prostore pa pretvorili v delavnice. Tako je socialistični revoluciji sledila še revolucija v načinu življenja.

Nova država je bila navdahnjena z idejo vsesplošnega bratstva in delavskih združenj. Stanovanja so postala skupna, delilo si jih je po več družin, ki so kuhale v skupnih kuhinjah, nato pa jedle v lastnih prostorih. Ideja za tem je bila, da menza ne sme biti dražja od domače kuhanje. Na ta način ženske ne bi bile več sužnje štedilnika, ampak bi lahko delale za skupnost.

V prvih letih obstoja Sovjetske zveze so uvedli radikalne spremembe v strukturi in organizaciji vsakdanjega življenja ljudi. Prve menze so odprli v tovarnah v Petrogradu in Moskvi, nato pa še v drugih velikih mestih po vsej državi.

Leta 1925 je bila v kraju Ivanovo (320 km vzhodno od Moskve) ustanovljena prva »tovarna-kuhinja«, ki je pripravljala obroke za tovarniške menze in gotovo hrano za kuhanje doma. Pripravljali so poceni a bogate obroke. Te tovarne so imele tudi poseben prostor, kjer so ljudje lahko brali novice in časopise, igrali šah in se družili s prijatelji. Največje tovarne-kuhinje so pripravile več tisoč obrokov dnevno, kakovost hrane pa je bila strogo kontrolirana. Nekateri obrati so preživeli vse do danes: v Moskvi jih najdemo na Leningrajskem prospektu ter na Veliki Tulski in Novozavodski ulici.

Svoje menze, kjer so stregli tople obroke, so imele tudi šole. Staršem več ni bilo treba skrbeti o tem, kako nahraniti svoje otroke, medtem ko so oni v službi, in tudi otroci so se bolje socializirali, ko so jedli skupaj. V carskih časih so bili plačila obrokov oproščeni samo otroci iz najrevnejših družin, v sovjetskih šolah pa so bili brezplačni obroki zagotovljeni vsem učencem.

Hrana v menzah sicer ni bila vedno okusna, zato pa je bila hranilna, da bi sovjetski državljani imeli moč in energijo za delo. Pojem »dieta« se je v ZSSR nanašal v glavnem le na posebno prehrano bolnikov. V tistih časih pač nihče ni želel izgubljati telesne mase, saj so se ljudje še iz državljanske vojne dobro zavedali, kaj pomeni pomanjkanje.

Menze so same po sebi reševale tudi problem pomanjkanja hrane. Mletemu mesu v čuftih so običajno dodajali mnogo kruha (navada, ki se je ohranila do danes), medtem ko so solate zavoljo kalorične vrednosti bogato prelivali z majonezo – obvezno sestavino tudi sodobne ruske kuhinje.

Tisti, ki so delali v menzah, so imeli še posebno srečo, saj so pogosto lahko odnesli nekaj hrane domov. V 30. letih je postal pravi hit »ribji dan«: ob četrtkih so namreč menze stregle samo ribje jedi.

V 60. letih so sovjetske menze začele streči t. i. »polne obroke«, ki so bili sestavljeni iz solate, juhe, glavne jedi in pijače (kiselja ali kompota). Poln obrok je navadno zajemal tudi brezplačen kos kruha ali žemlje. Jedilnik za polne obroke se je razlikoval po dnevih v tednu. Dve od najbolj priljubljenih jedi v menzah sta bili sirov puding in sočnik (pecivo s sirom), ki sicer nista bili del polnega obroka.

V šolah, na univerzah in v tovarnah so stregli bolj ali manj enake obroke. Vse se je kuhalo po državnem standardu (GOST), da bi vse jedi v vseh menzah v vseh sovjetskih mestih bile enake (čeprav v praksi to ni bilo izvedljivo). A vsi se niso želeli prehranjevati v menzah. Nekateri so se pritoževali, da je hrana enolična in slabe kakovosti, vendar ni bilo mnogo drugih krajev, kjer si lahko dobil hiter in poceni obrok. Za študente, ki jim je zmeraj primanjkovalo denarja, je bila menza prostor, kjer so zmeraj lahko dobili brezplačen kos sladkanega ali slanega kruha.

Restavracije s hitro prehrano so se v Rusiji pojavile šele v zadnjih letih obstoja Sovjetske zveze. Prvi McDonalds so odprli leta 1990 in kmalu je nastala cela vrsta ljudi, ki so želeli poskusiti ta čudni hamburger ...

Preberite še: 

Vojaška kuhinja: Kaj so jedli sovjetski vojaki med drugo svetovno vojno?

Sočnik, simbol sovjetskih šolskih menz ali cheesecake po rusko