Leta 1978 je v Sovjetski zvezi prišlo do prav smešne napake: Komunistična partija je v državo povabila člane organizacije Zahodnoberlinskega homoseksualnega gibanja (Homosexuelle Aktion Westberlin), saj so jih pomotoma zamenjali za levičarsko organizacijo, ki simpatizira s Sovjetsko zvezo.
»Ko sem kuratorju razložila, koga je v resnici povabil, se je popraskal po glavi,« se spominja Larisa Belcer-Lisjutkina, ki je takrat delala na Inštitutu za mednarodna delavska gibanja.
»Nekako smo zadevo potem rešili,« pravi, a je Nemcem, ki so medtem že prispeli v državo, morala povedati resnico: res je nevarno biti gej v ZSSR. Na srečo so se aktivisti vrnili domov varno, za razliko od domačih gejev, ki so morali prestajati vse vrste tegob.
Odnosi med gejevsko skupnostjo v Rusiji in sovjetskimi uradniki so se sicer začeli dobro: leta 1917, takoj po oktobrski revoluciji, so boljševiki dekriminalizirali moško homoseksualnost.
Aleksander Dejneka (1899-1969)
Leta 1923 je dr. Grigorij Batkis, predavatelj na Inštitutu za socialno higieno Moskovske univerze objavil članek z naslovom Seksualna revolucija v Rusiji, v katerem je zapisal, da »Sovjetska ustava ne ločuje med homoseksualnimi in t. i. naravnimi spolnimi praksami. Vse oblike spolnih praks so dojete kot osebna stvar. Kazensko preganjanje se uvaja samo v primerih nasilja ali zlorabe«.
Boljševiki so se vzpostavili kot osvoboditelji, ki so opravili z zastarelimi konservativnimi vrednotami. A nato se je vse spremenilo.
Leta 1934 so oblasti ponovno uvedle kazenski pregon za moško homoseksualnost. Prav tako kot carski režim pa je tudi sovjetska oblast ignorirala lezbištvo in se osredotočala samo na homoseksualne moške. A kje je bil razlog za to? Novembra 1933 je takratni šef obveščevalne službe NKVD Genrih Jagoda pisal Stalinu, da naj bi »homoseksualni vohuni« vzpostavljali mreže in novačili (ter s tem kvarili) mladino, vojake, mornarje itd. Ker v takratni sovjetski zakonodaji naj ne bi bilo vzvodov, s katerimi bi lahko preganjali te ljudi, je šef obveščevalcev predlagal njihovo uvedbo. Ni sicer znano, ali so trditve Jagode imele kakšno osnovo, a Stalin je reagiral hitro in brezkompromisno ter homoseksualnost z zloglasnim 121. členom ponovno kriminaliziral. Predvidena je bila kazen do 5 let zapora.
»To je bil eden od ukrepov, s katerimi se je sovjetska oblast začela obračati nazaj h konservativnim vrednotam,« pravi zgodovinarka Olga Edelman. Revolucionarne svoboščine dvajsetih let so se končale, ko je Stalin začel utrjevati svojo oblast.
Uradna propaganda je homoseksualnost povezovala s fašizmom. Pisatelj Maksim Gorki je nekoč izjavil: »V Nemčiji je homoseksualnost legalna ... Obstaja celo sarkastičen pregovor, ki pravi ’uniči vse homoseksualce in fašizem bo izginil’.« Tudi več let zatem, ko je Adolf Hitler začel gonjo proti gejem, to ni spremenilo pogledov sovjetskih oblasti. Geji so bili dojeti kot sovražnik.
Ni znano, koliko ljudi natančno je bilo zaprtih zaradi homoseksualnosti v Stalinovem času. Kot pojasnjuje zgodovinar Dan Healey, so številke, ki jih navajajo arhivi NKVD med leti 1934 in 1950, nejasne.
Pogosto niti sodišča niso omenjala homoseksualnosti neposredno. Lahko ste bili gej, vedeli ste, da ste preganjani prav zaradi tega, pa vendar ste v zaporu pristali na podlagi neke popolnoma druge obsodbe. To se je zgodilo znanemu gejevskemu pesniku Nikolaju Kljujevu, ki so ga zaprli, mu sodili in ga usmrtili zaradi »protirevolucionarne aktivnosti«.
Sovjetske oblasti so ostale nastrojene proti homoseksualnosti tudi po Stalinovi smrti. »Število zapornih kazni med leti 1934 in 1993, ki jih je mogoče razbrati iz pisnih virov, je nekje med 25.688 in 26.076. A te številke so nepopolne,« piše Healey.
Za povprečnega homoseksualca v Sovjetski zvezi je to pomenilo živeti v stalnem strahu in skrivanju svoje spolne usmeritve. Oblasti so v zapor pošiljale tudi znane posameznike, kot na primer Vadima Kozina, sovjetskega »kralja tanga« ali pa režiserja Sergeja Parajanova.
Geji so živeli skrito življenje, se srečevali na posebnih krajih, od gledališča Bolšoj do javnih stranišč. »Življenjske razmere so bile slabe,« pravi Aleksander (58), gej, ki je živel v Sovjetski zvezi. »Ampak kam pa bi lahko šli? Vsi so živeli s starši, nisi mogel najeti stanovanja ali iti v hotel – to so lahko počeli samo ljudje na službenih potovanjih.«
Nevarnost pa je pretila tudi s strani t. i. remontnikov »popravljavcev« - agresivnih homofobov, ki so navezovali stike z geji, da so jih nato pod pretvezo, da so tudi oni geji, zvabili na določene kraje in jih pretepali in izsiljevali. A geji so se kdaj pa kdaj tudi postavili zase. Viktor (66) se spominja: »V 70. letih so se naši fantje znali braniti. Nekoč nas je napadla skupina sedmih moških, vendar smo jim pokazali hudiča! Na glavi enega izmed njih sem razbil pivsko steklenico.«
Kaj pa 121. člen? »Spraviti nekoga v zapor na podlagi tega člena niti ni bilo tako enostavno,« se spominja Viktor. »Morali so ga ’dobiti pri delu’ … Včasih pa so preprosto informirali delodajalca, če je kak zaposleni pogosto obiskoval ’gejevske’ kraje. To je lahko povzročilo nemalo težav.« Tisti z najmanj sreče so se kljub temu znašli za zapahi: »Mislim, da so v Moskvi zaprli približno 50 ljudi na leto,« pravi Aleksander.
Šele leta 1993 po razpadu Sovjetske zveze je ruska vlada ukinila 121. člen. To sicer ne pomeni, da geji in lezbijke v Rusiji danes živijo kot v raju, a zaradi svoje spolne usmeritve vsaj ne morejo več pristati v zaporu.
Citati intervjuvancev so iz knjige Right Ear: Monologues of Queer People Who Lived in the USSR
Preberite še: Kako sta seks in smrt postala modna po revoluciji
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
