Gavrilo Princip v očeh ruskih in jugoslovanskih zgodovinarjev

Atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863-1914) in njegovo soprogo Sofijo (1868-1914) 28. junija 1914.

Ilustracija iz francoskega lista Le Petit Journal, 12. julij 1914.
28. junija 1914 je Gavrilo Princip izvršil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika in sprožil niz dogodkov, ki je svet pripeljal v prvo svetovno vojno in novo zgodovinsko dobo. Čisto celotne resnice o tem dogodku in vseh vpletenih najbrž nikoli ne bomo izvedeli, saj so na Dunaju že takoj poskrbeli za to, meni ruski zgodovinar Mihail Vaščenko. Preberite njegov poglobljen članek o atentatu, ki ga je napisal ekskluzivno za Russia Beyond.

Kot je dobro znano, atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda predstavlja povod za začetek prve svetovne vojne, ki je temeljito spremenila politično podobo Evrope in vsega sveta. Tudi sam atentat v Sarajevu pa je še vedno predmet ostrih razprav.

Avstro-Ogrska in Nemčija sta takoj po atentatu zagnali intenzivno kampanjo proti Srbiji. Takratno propagando najbolje odraža karikatura »Serbien muss Sterben« (»Srbija mora umreti«), ki jasno priča, da je bil umor prestolonaslednika za avstro-ogrske in nemške vladajoče kroge samo povod za napad na Srbijo. Lahko bi rekli, da je sarajevski atentat že dolgo samo del zgodovine, vendar še vedno vpliva na sodobno politiko današnjih držav na območju nekdanje Jugoslavije.

„Serbien MUSS sterbien!“ (Srbija MORA umreti!, original v nemščini je prirejen, da ima rimo). Ilustracija iz leta 1914 prikazuje Avstrijo kot roko iz rokava premožne obleke, ki tolče po srbskemu teroristu z živalskim obrazom in nohti, ubogih oblačilih in opankah.

Kult Gavrila Principa

Že v Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji je začel nastajati kult Gavrila Principa in organizacije Mlada Bosna. Po takratni razlagi je v bistvu ravno Principov strel sprožil ne samo prvo svetovno vojno, ampak tudi signal za združevanje jugoslovanske države, v kateri se je na koncu združil tudi ves srbski narod. Že leta 1920 so tako na srbskem pravoslavnem grobu sv. Mihaila v Sarajevu odprli Kapelico vidovdanskih junakov, kjer so pokopali Principa in njegove soborce.

Tudi v SFRJ je bilo ime Gavrila Principa zelo spoštovano, kar ni nič čudnega, saj je bila Mlada Bosna »revolucionarna organizacija, ki se je borila proti avstro-ogrskemu imperializmu« in, v perspektivi, omogočila osvoboditev in združitev vseh jugoslovanskih narodov.

Vendar se je po razpadu Jugoslavije marsikaj spremenilo, kar velja tudi za odnos do osebnosti Gavrila Principa, kar se med drugim odraža v preimenovanju mestnih objektov in ulic ter spremembah napisov na spominskih ploščah. Latinski most v Sarajevu, poleg katerega se je zgodil atentat, je bil tako v novonastali socialistični Jugoslaviji preimenovan v Principov most, po razpadu SFRJ pa je dobil nazaj svoj prejšnji naziv. Starejša plošča, ki je bila razbita leta 1992, je tam navajala, da je Principov strel izražal narodni protest proti tiraniji in stoletne težnje jugoslovanskih narodov po svobodi, na novejši pa je pisalo: »Od tukaj je 28. junija 1914 Gavrilo Princip izvršil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Sofijo.« Nič več ni namigovanj o narodnem protestu, je pa prisotno določeno sočutje do Franca Ferdinanda in žene. Tudi Muzej vidovdanskih junakov v Sarajevu, odprt leta 1953 v čast Principu in Mladi Bosni, je bil zaprt v letih 1991-92. Kapelica je bila leta 1996 tarča vandalizma.

Latinski most

Kdo je organiziral umor?

Obstaja veliko razlag glede vprašanja, kdo je zares organiziral umor prestolonaslednika. Poleg razlage o samostojni akciji Mlade Bosne sta bila za organizacijo obtožena tudi nemški generalštab (strokovna literatura to zavrača zaradi pomanjkanja kakršnihkoli dokazov) in oficirska organizacija Združitev ali smrt (»Črna roka«) na čelu s polkovnikom Dragutinom Dimitrijevićem – Apisom.

Regent Aleksander Karađorđević in premier Nikola Pašić sta člane organizacije Združitev ali smrt imela za tekmece v boju za oblast, in tako sta leta 1917 proti njim organizirala sodni proces, ki mu danes pravimo solunski proces. Dimitrijević je na sodišču odločno zavračal razlago, da mu je pomagal ruski vojaški ataše v Beogradu – polkovnik Viktor Artamonov, ki je bil sicer v času atentata na zdravljenju v Švici. Sodni proces je potekal ob zelo grobih kršitvah postopkov, a so Apisa in dva sodelavca razglasili za krive in jih ustrelili. Leta 1953 je socialistična Jugoslavija znova sprožila sodni proces in vse tri posmrtno oprostila vseh obtožb.

Odnos do Gavrila Principa v Sovjetski zvezi in Rusiji

Sovjetski zgodovinarji so pisali, da je umor Franca Ferdinanda izvršila Mlada Bosna. V Rusiji atentatu niso pripisovali kakega junaškega značaja in sovjetski zgodovinarji so bili mnenja, da na Zahodu precenjujejo zgodovinski pomen tega dogodka. V sovjetski znanosti je takšno gledišče prevladovalo vse do začetka 90-ih in še leta 1985 je znani sovjetski zgodovinar dr. Jurij Pisarjev poudarjal, da so »člani Mlade Bosne, malomeščanski revolucionarji, narobe mislili, da je taktika individualnega terorja najpomembnejši način boja«. Sovjetski zgodovinarji so torej obsojali politiko Avstro-Ogrske na Balkanu, a so se jim hkrati zdele nesprejemljive metode Mlade Bosne in članov drugih organizacij, ki so na začetku 20. stoletja izvedli okoli 40 atentatov na vladarje evropskih držav.

Uniforma Franca Ferdinanda

Pogledi jugoslovanskih zgodovinarjev do sarajevskega atentata so bili bolj kompleksni. Ugledni akademik Milorad Ekmečić, soavtor Zgodovine Jugoslavije (1989), je po eni strani menil, da je bil umor prestolonaslednika izrabljen kot povod za vojno, a razumljiv plod razpadajočega sistema in situacije. Izpeljavo atentata je pripisal Mladi Bosni, za njene člane je razlagal, da so bili to »mladi ljudje«, še ne polnoletni, ki so »po političnih nazorih bili srbski in jugoslovanski revolucionarji leve, anarhistične in anarho-komunistične usmerjenosti«, glavni način boja pa jim je predstavljal individualni teror proti posameznikom.

Po drugi strani Ekmečić ni izključil morebitne vloge Črne roke pri organizaciji atentata in zapisal, da »v znanstveni literaturi še ni rešeno vprašanje, v kolikšni meri sta srbska vojaška obveščevalna služba in organizacija Združitev ali smrt odgovorni za urjenje mladobosancev«, ob čemer je potožil nad pomanjkanjem originalnih zgodovinskih virov o tem vprašanju.

Danes se je v ruskem zgodovinopisju pojavila še množica drugačnih ocen o tem, kaj se je zgodilo v Sarajevu 28. junija 1914, od »dejanja mednarodnega terorizma« (E.K. Vjazemskaja, 2003) do »avstrijske provokacije« (O.R. Ajrapetov, 2006). V vsakem primeru pa sovjetska in ruska zgodovinska znanost dogodek v glavnem obravnavata kot tragedijo, ki je bila povod za začetek prve svetovne vojne, ob prepričanju, da so umor organizirali in izpeljali člani Mlade Bosne, ki so se borili proti ostri politiki Dunaja na ozemlju anektirane Bosne in Hercegovine.

V srbskem zgodovinopisju pa na primer zasledimo mnenje srbskega akademika dr. Dušana Batakovića, da je bila Črna roka vendarle vpletena v organizacijo atentata, vendar njeni člani niso bili idejni vodje Mlade Bosne, ampak so to organizacijo samo izkoristili za svoje cilje.

Razglednica s Francom Ferdinandom in Sofijo nekaj minut pred atentatom

Vsa ta nesoglasja v mnenjih o sarajevskem atentatu pričajo o tem, da okoliščine atentata še vedno niso v celoti pojasnjene, zgodovinski viri pa nam žal pri tem ne morejo dosti pomagati. Že omenjeni Jurij Pisarjev je leta 1993 pisal, da so Avstro-Ogrci zaplenili dokumente zunanjega ministrstva Kraljevine Srbije in jih vse do začetka druge svetovne vojne objavljali v »stilizirani« in »predelani« obliki, da bi dokazali vpletenost Srbije in Rusije v umor Franca Ferdinanda (knjiga Naši otroci bodo hodili po Dunaju … [orig. ru. Наши дети будут ходить по Вене…], založba Rodina, 1993, str. 16-22).

Pokojnemu Miloradu Ekmečiću, ki se je spraševal o morebitni vpletenosti »srbske roke« v atentat na Franca Ferdinanda, tako še vedno ne moremo dati stoodstotnega odgovora.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite tudi, kaj pravijo ruski zgodovinarji o razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke