Suženjstvo v Nemčiji: Kako je moralo na milijone sovjetskih državljanov delati za naciste

Arhivska fotografija
Ko so nacisti v začetku 40. let 20. stoletja okupirali Sovjetsko zvezo, so na milijone Ukrajincev, Belorusov in Rusov spravili v prisilno delo.

Moja prababica Jevgenija Mečtajeva je imela 22 let, ko se je začela velika domovinska vojna (druga svetovna vojna v Sovjetski zvezi, op. prev.). Ravno se z možem rdečearmejcem preselila v Brest, mesto na sovjetsko-nemški demarkacijski črti. Ravno Brest je bil med prvimi na udaru, ko se je 22. junija 1941 začela nemška invazija.

Med nemškim zavzemanjem Bresta je bil mož Mečtajeve ubit. Skupaj z mnogimi drugimi mladimi ženskami in najstniki so jo na silo spravili v Nemčijo. Tam je eno leto preživela v delovnem taborišču, potem pa se je znašla med »srečneži«, ki so jih pošiljali na nemške družinske kmetije.

Tam je bila prisiljena v neplačano delo, ob katerem so jo včasih pretepali, dokler je niso Sovjeti osvobodili in ji omogočili vrnitev domov. Do svoje smrti leta 2013 je redko omenjala svoje življenje v Nemčiji. V bistvu je njena zgodba samo ena od mnogih – po podatkih z nürnberških procesov so okoli 4,9 milijonov sovjetskih državljanov na silo prepeljali v Nemčijo kot suženjsko delovno silo. Kakšna je bila njihova usoda?

Delovna sila za naciste

Ženske prisilne delavke z značkami

Do let 1941-1942, ko se je druga svetovna vojna nadaljevala in širila, je nacistična Nemčija nujno potrebovala dodatno delovno silo. Njeno gospodarstvo je že tako in tako trpelo, ker je bila večina delavcev v vojski. Za pot rešitve so izbrali pristop brez milosti: ljudi z zasedenih območij so prisilili v delo v nemški industriji in kmetijstvo.

Prišlekom iz Sovjetske zveze so pravili »ostarbajterji« (delavci z Vzhoda) in v nemški hierarhiji ljudi so bili nekje pri dnu – tako so bili pretežno deležni nečloveške obravnava.

Vlaki na zahod

Nacistični plakat:

Nacisti so najprej poskušali zvabiti ljudi z lepimi besedami, vabili so ljudi z okupiranih območij, da delajo za Nemčijo. »Ukrajinci in Ukrajinke! Nemčija vam daje priložnost za koristno in dobro plačano delo. Zagotovili vam bomo vse, kar potrebujete, tudi dobra stanovanja!« je sporočal prvi razglas iz januarja 1942. Deloval je samo nekajkrat. V domovino so prihajala pisma, in čeprav so jih Nemci cenzurirala, so prihajale na dan informacije, da so ostarbajterji živeli še huje kot psi.

Nacisti so se potem odločili, da bodo namesto propagande uporabili silo. Ukrajince, Beloruse in Ruse so zbrali skupaj v vaseh in mestih, v glavnem so bili to otroci in najstniki, in jih prisilno naložili na vlake za Nemčijo. »Natrpali so nas v vagone, kolikor se je le dalo, še nog nismo mogli premikati. En mesec smo potovali v tisto smer,« se je spominjala Antonina Serdjukova, ki so jo pobrali v Ukrajini.

Za ostarbajterje, ki so bili prisiljeni v življenje na tisoče kilometrov proč od doma, je bila usoda stvar loterije. Delavce so potrebovali v jeklarnah, rudnikih in kmetijah, kje so končali, pa je bilo odvisno od tega, kdo je zanje plačal največ.

»Ko smo prišli, je bila tam neka prehodna postojanka, ki bi ji jaz rekel trg s sužnji. V eni uri so prodali celo skupino ljudi v različne roke,« je dejal Fjodor Pančenko iz Ukrajine. Bil je skupini 200 ljudi in se sam na koncu znašel v železarni v Šleziji (danes Poljska).

Repa, denar in pobegi

Ostarbajterji v svoji baraki, 1944

Še posebej hudo se je pisalo tistim, ki so delali v metalurških obratih: malo spanja, težaško delo in stradanje v taboriščih. »Jedli smo enkrat na dam, skodelico juhe, korenček in švedsko repo,« je opisala Antonina Serdjukova svoje življenje v obratu blizu Dresdna.

Švedska repa se pogosto pojavlja v spominih vseh, ki so se znašli v nemškem ujetništvu. To je bila najcenejša možna zelenjava, ki je niso nič oprali, niti neužitnih delov niso odstranili, kar vse skupaj so dajali delavcem. V takih razmerah so bile pogoste epidemije tifusa in malarije.

Ostarbajterji v tovarni orožja v južni Nemčiji

Nekaterim delavcem v tovarnah so dali plačilo – malo, ravno toliko, da so lahko kupili razglednico ali kakšen kos oblačila v taboriščni trgovini. »Potreboval si tri take plače za nakup majhnega puloverja, tega so najbrž vzeli kakšnemu usmrčenemu Judu,« pripoveduje Serdjukova.

Mnogi pogumni mladinci, predvsem fantje, so poskušali pobegniti iz delavskih taborišč. Med njimi je bil tudi Fjodor Pančenko, ki je pobegnil dvakrat, taval po Nemčiji in se en mesec skrival. Toda potem so ga ujeli, večkrat premlatili in poslali v Auschwitz, nato pa v koncentracijsko taborišče pri Magdeburgu, kjer je komaj preživel. Še ena dokaj tipična usoda ostarbajterja – tiste, ki so poskušali pobegniti, so navadno polovili in poslali v taborišča smrti.

»Srečneži«

Ostarbajterka v Nemčiji

Toda čisto vse le ni bilo grozno v življenju sovjetskih ujetnikov v Nemčiji, vsaj pri nekaterih. »Nekateri smo delali za zemljiške posestnike. Ne bom bam lagal, če vam povem, da so nekateri molili Bogu, da bi vojna trajala še štiri leta. Pri tistih, ki so živeli po družinah, je bilo vse odvisno od konkretnih ljudi. V vsakem narodu so dobri ljudje in hudobneži,« pojasnjuje Pančenko.

Nekateri Nemci so lepo ravnali s sovjetskimi služabniki, celo kot z družinskimi člani, drugi pa so bili do njih hladni in nasilni – to je bila čista loterija. »Moji gospodarji so me prosili, če bi ostala pri njih v Nemčiji,« je povedala Jevgenija Savranska, ki je bila hišna pomočnica v Świebodzinu (okupirana Poljska). »Ampak rekla sem 'ne', že dolgo pred prihodom sovjetske armade.«

Prijateljski streli in posledice

Britanska vojska osvobaja ruske suženjske delavce iz kleti v Osnabrucku, ki jo je poskušal požgati nemški policist, 7. 4. 1945

Zmaga leta 1945 je imela visoko ceno tudi za nemške ujetnike. Grozila jim je smrt pod bombami zaveznikov, ki so padale na nemška mesta, potem pa so preživele čakale nove hude preizkušnje. Civiliste in vojne ujetnike so pošiljali v filtracijske postaje sovjetske kontraobveščevalne službe NKVD in jih zasliševali. Mnogi so končali v gulagu. Med njimi je bil na primer Lev Miščenko, ki je bil obsojen na deset let, ker je delal kot tolmač v delovnem taborišču.

Tudi tiste, ki so se vrnili domov, je v domovini čakalo težko življenje – nemško ujetništvo je bila stigma. »Sodržavljani so nas prezirali. Nisem se mogla prijaviti za normalno službo in sem 37 let delala v tovarni, vsakič, ko je prišlo do kakšne poškodba blaga, pa so mi vedno rekli: 'Hja, nič čudnega, saj si delala za Hitlerja.'« Mnogi so desetletja molčali o svojih izkušnjah v Nemčiji. Niso hoteli, da bi zaradi stigme nastradala kariera ali družina.

Šele konec 80-ih in pozneje po razpadu Sovjetske zveze se je začelo javno govoriti o usodah ostarbajterjev. Organizacija za ohranjanje zgodovine in človekove pravice MEMORIAL je skupaj z nemško fundacijo Spomin, odgovornost in prihodnost pripravilo spletni projekt pod imenom Druga stran vojne, ki predstavlja na ducate intervjujev s tistimi, ki so preživeli nemško ujetništvo. Tudi spomini, ki jih navajamo v tem članku, so bili zbrani s te spletne strani.

Preberite še:

Marš premaganih: Nemški vojni ujetniki na ulicah Moskve

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke