Konstantin Filipov, Kozaki na pohodu (1851)
V poznem 18. stoletju so Francozi bojevali neskončne bitke s koalicijami drugih evropskih velesil, med katerimi sta Rusija in Britanija delovali kot zaveznici. Toda ruski car Pavel I. je bil zelo razočaran nad potekom aktualnih vojaških kampanj in dejstvom, da so Britanci uporabili Rusijo za svoje cilje, medtem ko so ruski vojaki umirali na evropskih bojiščih za nič.
Leta 1800 je zato Pavel I. radikalno preobrnil usmeritev ruske zunanje politike in sklenil zavezništvo s Francijo za vojno proti Britaniji. Njegova ideja je bila napasti Indijo, glavni vir britanskega blagostanja.
Napoleon, takrat prvi konzul Francije, je izdelal načrt za vzpostavitev 70.000-glave rusko-francoske vojske, ki bi iz južne Rusije odkorakala čez Iran ob Kaspijskem morju in nato naprej proti Indiji. V pohodu bi sodelovala tudi velika vojska donskih kozakov. Zaveznika sta upala na močno podporo Paštunov, Beludžev in ostalih lokalnih plemen proti Britancem. Po zasedbi Indije bi Rusija dobila njen severni, Francija pa južni del.
28. februarja je 22.500-glava kozaška vojska krenila na jug Rusije. A 11 dni kasneje je bil car Pavel I. ubit v atentatu, ki ga je izvedla skupina plemičev in častnikov s skrivno podporo Britancev. Kozakom so nato takoj ukazali, da se ustavijo, tako da drzni načrt ni bil nikoli izveden.
V 30. letih 19. stoletja je bil Ruski imperij vpleten v številne naporne vojne proti plemenom na Kavkazu, ki se niso strinjali s priključitvijo njihovega ozemlja Ruskemu imperiju. Uporniki so uživali podporo Britancev in poljskih izseljencev.
Leta 1836 je ruska patruljna ladja v Črnem morju blizu pristanišča Sujuk-Qale (danes Novorosijsk) zajela britansko jadrnico Vixen, ki je bila naložena z orožjem za upornike. Britanci so tik pred tem raztovorili osem topov, 28.800 funtov smodnika in mnoga orožja.
Zajetje britanske jadrnice je bila načrtovana provokacija britanskih diplomatov v Konstantinoplu in poljskih emigrantov. Po zajetju ladje je Rusija aretirala njeno posadko pod poveljstvom kapitana Jamesa Stanislausa Bella (britanskega agenta) in jo nato izgnala v Konstantinopel.
Kazalo je, da so provokatorji dosegli svoje: Razjarjeni London se je začel pripravljati na vojno, a ker za celinski spopad proti Rusiji niso mogli najti zaveznikov, je bil konflikt kmalu pozabljen in stanje se je umirilo.
Nikolaj Dmitrijev-Orenburgski, Ujeti turški poveljnik Osman Paša pred carjem Aleksandrom II. med rusko zasedbo Plevna.
Med rusko-turško vojno (1877-1878) si je ruska vojska po seriji zmag ob koncu leta 1877 na stežaj odprla vrata do samega srca Otomanskega imperija – Konstantinopla.
Padec otomanske prestolnice pa je bil nekaj, česar ni mogla sprejeti Britanija. 1. februarja je zato britanska flota pod poveljstvom admirala Geoffreyja Hornbyja vplula v Dardanele. Britanci so se pripravljali na vojno.
Ruska vojska bi lahko z lahkoto zavzela Konstantinopel, a se je car Aleksander II. uprl skušnjavi. »Konstantinopel pomeni novo vojno,« je rekel. Izčrpana Rusija ni bila pripravljena na še en večji konflikt, zato so z Otomani sklenili mirovni sporazum.
»Velika igra« med ruskim in britanskim imperijem za nadvlado v srednji Aziji se je odvila brez večjega spopada med velesilama. Toda incident v Pandždi ju je porinil na rob odprtega spopada.
Leta 1885 so ruske sile vstopile v naselje Pandžda (danes Serhetabad v Turkmenistanu), ki je pripadalo Afganistanskemu emiratu in bilo tako tudi pod britanskim protektoratom. Globoko zaskrbljeni zaradi ruskega prodora v njihovo interesno sfero so Britanci prepričali afganistanskega emirja, da Ruse od tam prežene.
Bitka se je končala s prepričljivo rusko zmago, nakar so se Britanci začeli pripravljati na neposredno intervencijo. A preden sta velesili uperili topove druga proti drugi, so ruski diplomati prepričali Britance, da bo Rusija ustavila svoje širitvene načrte globlje proti jugu in konflikt se je razrešil mirno.
Usodna vojna z Japonsko bi za Rusijo kaj kmalu lahko postala še usodnejša, saj je bila Velika Britanija pripravljena, da se vključi in podpre japonsko stran. Razlog za to je bila ruska pomorska eskadra, ki je na poti od Baltika do Daljnega vzhoda skoraj sprožila vojno z Britanci.
Nedaleč od britanske obale so ruske vojaške ladje začele obstreljevati lokalne ribiške čolne, saj so jih ponoči v gosti megli zamenjali za japonsko floto. V incidentu je umrlo več britanskih ribičev, ena ribiška ladja pa je bila potopljena.
Razjarjeni Britanci so Ruse označili za »floto norcev« in začeli priprave na vojno, a je situacijo na koncu umirila kompenzacija, ki jo je Rusija plačala ribičem.
Preberite še: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
