V predlanskem ameriško-turškem filmu z naslovom Otomanski poročnik lahko gledamo, kako se nek otomanski častnik naskrivaj infiltrira v trdnjavo, ki jo je pred tem zavzela ruska vojska. Tam najde množico pijanih ruskih vojakov, ki zaradi opitosti ne morejo niti stati na nogah.
Takšno dojemanje ruske vojske je za Hollywood precej običajno, vendar je zelo daleč od realnosti in v nasprotju s preprosto logiko: kako bi se ruski vojaki lahko učinkovito borili in zavzeli trdnjavo, če bi bili horda nediscipliniranih pijancev? Nedvomno je pijača igrala določeno vlogo v zgodovini Rusije in ruske vojske, a nikoli (razen med revolucijo) ni bistveno vplivala na bojno učinkovitost enot.
V 18. stoletju je bil alkohol v ruski vojski še dovoljen. Ne samo to, vladalo je splošno prepričanje, da je pijača najučinkovitejše sredstvo proti boleznim, lakoti in mrazu. Vsak vojak je zato dobil dva kozarčka vina ali vodke – enega zjutraj in enega zvečer. Ta racija je vključevala še tri litre piva. Za izjemno opravljeno delo si je lahko vojak prislužil dodaten odmerek.
Toda ruski car Peter Veliki nikoli ni dovolil, da bi njegova vojska podlegla zasvojenosti od alkohola. Pijane vojake so kaznovali z bičanjem, častnike pa degradirali v nižji čin. Vendar je poleg palice obstajal tudi korenček – če je nek vojak odklonil odmerek pijače, ki mu je pripadal, je v zameno dobil povišico pri plači.
V 19. stoletju so alkohol v vojski pogosto povezovali s huzarji – zloglasnimi elitnimi lahkimi konjeniki, ki so bili znani po svojem nebrzdanem življenjskem slogu. Steklenice s šampanjcem naj bi odpirali kar s sabljami, tako da so preprosto odsekali vrhnji del steklenice.
V mirnodobnem času so huzarji pili šampanjec, v času vojne pa preklopili na vodko. Celo svoje konje so hranili s senom, ki je bilo pred tem namočeno v vodko, da bi živalim zmanjšali strah pred bojem. Napadi opitih huzarjev so bili res poseben element vsake bitke.
V zgodnjem 20. stoletju, ko je medicina dosegla določen nivo, je postala ideja o alkoholu kot vsesplošnem zdravilu nekaj absurdnega. Država je začela boj proti alkoholizmu v vojski: vojaki so dobili samo tri kozarčke pijače na teden, močne alkoholne pijače pa so poskušali zamenjati s tradicionalnim ruskim kvasom in sbitenom.
Med prvo svetovno vojno je bil alkohol v Rusiji prepovedan. Ta odlok med vojaki ni bil najbolje sprejet, zato so med ofenzivami ropali sovražnikove vinske kleti ali kot nadomestek uživali kolonjsko vodo, kar je privedlo do množičnih zastrupitev.
Počasi, toda vztrajno je protialkoholna kampanja države obrodila prve sadove. Uživanje alkohola je upadalo po vsej Rusiji. A je vse napore prekinila revolucija leta 1917. Že tako neorganizirana vojska je padla v popoln kaos anarhije in alkoholizma in prav takrat se je tudi rodila podoba stalno pijanega ruskega vojaka.
Toda nenadzorovana zloraba alkohola je spričo grozot državljanske vojne, ki je sledila revoluciji, počasi izginjala. V Rdeči armadi ni bilo prostora za alkoholizem.
V času zimske vojne med Sovjetsko zvezo in Finsko se je situacija ponovno spremenila. Ljudski komisar za obrambo (obrambni minister) Kliment Vorošilov je odredil dnevne odmerke vodke v količini 100 gramov (v Rusiji pijačo merijo v gramih) za premražene vojake, da bi jim dvignil bojno moralo.
Tradicija »100 gramov od ljudskega komisarja«, kot so poimenovali te odmerke, se je nadaljevala še v začetku druge svetovne vojne, ko so potekali prvi kritični boji z nemško vojsko.
Vendar Stalin iz sovjetskih vojakov ni želel napraviti pijancev. Leta 1942 so bili odmerki vodke za navadne vojake ukinjeni. Pravico do njih so obdržali le določeni poklici, med drugim piloti in delavci v zaledju.
Alkohol so vojakom včasih dajali pred ofenzivami, drugje pa so morali na svoj odmerek počakati do kakšnega državnega praznika. Tiste, ki so pretiravali z alkoholom, je lahko doletela resna kazen. V določenih primerih so pijane vojake degradirali po činih in jih poslali v kazenske bataljone, da so »oprali svojo sramoto s krvjo«.
Priporočamo še:
Vesoljska prohibicija: Kako ruski kozmonavti »švercajo« alkohol v vesolje
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
