Sovjetski izdajalec, ki je od CIE dobil na milijone dolarjev, povrnil pa milijarde

Adolf Tolkačov na počitnicah ob Baltskem morju na začetku 70-ih

The Billion Dollar Spy, David E. Hoffman/Corpus, 2017
Na običajen mrzel januarski večer v Moskvi leta 1977 se je nek ne preveč izstopajoč moški, star nekaj čez petdeset, zaletel v nek drug avto na bencinski črpalki pri ameriškem veleposlaništvu. V resnici ta »nesreča« ni bila nobeno naključje, v drugem avtu pa je bil nihče drug kot šef CIE za Moskvo.

Adolf Tolkačov ostaja med najbolj katastrofalnimi viri uhajanja informacij o letalstvu v vsej ruski zgodovini. V letih 1979-1985 je delal za ameriško obveščevalno službo CIA in predal naprej toliko informacij, da je Izrael prevladal nad Palestino, ki ji je sovjetska tehnologija predstavljala 99% letalstva. Za svoje delo je prejemal večjo mesečno plačo kot predsednik ZDA.

Tolkačov je več mesecev nenehno poskušal vstopiti v vrste ameriških obveščevalcev. Njegova prizadevanja so na koncu obrodila sadove in postal je agent s kodnim imenom Sphere (»Sfera«).

Ta mož danes velja za najbolje plačanega sovjetskega izdajalca, ki je prejemal na desetine milijonov dolarjev po današnjih standardih. Še bolj boleče pa so številke pri vprašanju, koliko so ZDA z njim prihranile pri tehnoloških inovacijah: Američani o točnem znesku razpravljajo še danes, višje ocene pa govorijo tudi o več deset milijardah dolarjev. Ameriško obrambno ministrstvo je pozneje javno priznalo, da so imele ZDA koristi od izdanih informacij Tolkačova še v začetku 90-ih. Zaradi enega izdajalca iz Rusije so lahko Američani 10 let vnaprej načrtovali sisteme laserskega vodenja in radarske sisteme.

Tolkačov na videz ni posebej izstopal, bil je srednje velik, imel je melanholičen obraz. Delal je na razvoju tehnologij za blokiranje radarjev in sistemih laserskega vodenja za vojno letalstvo v raziskovalnem inštitutu Fazotron v Moskvi. Toda temu možu ni bila všeč njegova vlada, hkrati pa je imel dostop do strogo zaupnega gradiva. To pa je bila zelo slaba kombinacija za Sovjetsko zvezo.

Adolf Tolkačov

Motivi

Aprila 1979, tistega leta, ko je tudi prvič pristopil do CIE, je Tolkačov prvič zapisal svoje motive na papir, po tem, ko jih je pet ali šest let zadrževal globoko v sebi. V zapisu je razkril, da sta velika disidenta Saharov in Solženicin v njem podžgala uporniška občutja. Hkrati je bil očitno zelo naklonjen Ameriki.

»Vaše države še nisem videl na lastne oči in nimam dovolj domišljije ali romantike, da bi jo lahko ljubil, ne da bi jo videl. Toda na podlagi nekaterih dejstev sem dobil vtis, da bi raje živel v Ameriki. Ravno zato sem se odločil, da vam ponudim sodelovanje,« je pojasnil.

Iz njegovih zapisov je bilo vse bolj jasno, da je Tolkačov v prvi vrsti družinski človek. Mogoče se njegovi zločini proti državi na tej podlagi zdijo nedoumljivi, vendar so bili njegovi motivi veliko bolj kompleksni, kot bi želela verjeti večina tistih, ki so nastrojeni proti njemu. To nas pripelje do drugega ključnega motiva: maščevanja. Želel se je maščevati za očeta svoje judovske žene in za vse ljudi, ki so bili pogubljeni med Stalinovimi čistkami.

Izkaznica, ki jo je naredila CIA, da bi reproducirala prepustnico Adolfa Tolkačova zaradi odnašanja zaupnih dokumentov z njegovega sovjetskega vojaškega inštituta

Tudi žena Natalija Ivanova je bila otrok čistk in je delala na istem inštitutu Fazotron. Po moževih besedah je bila »specialistka za antene«. Njena mater je bila usmrčena leta 1938, oče pa je bil v delovnem taborišču do leta 1955, ko je bil Stalin že mrtev, nakar je kmalu po vrnitvi v Moskvo umrl.

Kako varno navezati stik s sovražnikom?

Tolkačov je živel z ženo in sinom v dvosobnem stanovanju, ki je bilo precej prostorno za 70. leta 20. stoletja, v devetem nadstropju visoke zgradbe na Kudrinskem trgu. Njegov dom je bil samo 400 metrov proč od veleposlaništva ZDA, kar je bilo ključnega pomena za uspešno vzpostavitev stika in predajo informacij.

Preden se je prvič srečal s šefom moskovske CIE, je Tolkačov več tednov izvajal večerne sprehode mimo ambasade, opazoval avtomobile z diplomatskimi tablicami in razmišljal, kako bi pristopil. Upoštevati je moral mnogo dejavnikov in za napake ni bilo niti prostora.

Bencinska črpalka v Moskvi, na kateri je Adolf Tolkačov 12. januarja 1977 prvič poskusil vzpostaviti stik s CIO

Ko se je Tolkačov tiste noči leta 1977 približal obveščevalnemu šefu, ga je samo vprašal, ali je Američan, potem pa pustil kuverto pod njegovem brisalcem. V pismu je izrecno zapisal, da bi ga zanimal »pogovor o stvareh na čisto zaupni osnovi s primernim ameriškim uradnikom«.

Toda skrivna sporočila je moral puščati celi dve leti, preden so Američani končno ugriznili v vabo. Washington je bil paranoičen in to z razlogom. CIA je imela v načrtu več operacij v Moskvi in nov diplomatski škandal s Sovjetsko zvezo vsekakor ni bil dobrodošel. Da o takrat pogostih deportacijah sploh ne govorimo.

Pri sami CII so dejali, da je bila stvar čistega naključja, da je v začetku leta 1978 Pentagon vendarle kontaktiral CIO z vprašanjem, kakšne informacije naj bi imel tale Tolkačov. Tedaj se je vse spremenilo.

Preberite tudi: Kako so ruski dvojni agenti prišli na vrh MI6 in Cie

Na koncu je led prebila iznajdljivost Tolkačova. Pristopil je do avta, v katerem sta bila takrat novi moskovski šef Gardner »Gus« Hathaway in njegova žena (enako je pristopal do vseh), v pismu pa je predlagal zanesljiv način preverjanja, ki je odpravil vse dvome: v sporočilu je zapisal vse svoje številke telefonske, razen zadnjih dveh. Dodal je, da bo slednji dve napisal ob določenem dnevu ob določenem času na dveh koščkih vezanega lesa, ki ga bo držal v svojih rokah. Hathaway je poslal v akcijo svojo ženo, ki se je odpeljala na lokacijo in si zapisala preostali številki.

Podatki so takoj romali v Washington in 26. februarja je bil primer predan Johnu Guilsherju, ki je tekoče govoril rusko. Med dvojico so bili vzpostavljeni delovni odnosi.

Orodja CIE

Minikamere agenta CIE Adolfa Tolkačova z navodili

Američani so priskrbeli dobre igrače. Res dobre. Pri CII pravijo, da je bilo še iz poznejšega članka sovjetskega časopisa Pravda o pridržanju Tolkačova razbrati, da je KGB s stisnjenimi zobmi občudoval male dekoderčke in kamerice, ki se jih je naučil uporabljati Tolkačov.

Preberite tudi: Zanimivi pripomočki zahodnih vohunov, ki jih je zasegla KGB

Aprila 1980 je Washington njegove podatke o preizkusih naprav za elektronske motnje za sovjetske lovce označil za »edinstvene« za obveščevalno službo. Ob tem so prispele informacije o posodobitvah na še enem sovjetskem lovcu in cele strani fotografiranih dokumentov o novih modelih letalskih raketnih sistemov. V bistvu je kot agent opravil res dobro delo.

CIA je na podlagi povratnih informacij Tolkačova preizkusila več kamer z novimi dizajni. Pogosto je novo opremo in navodila skrivala v moskovskih telefonskih govorilnicah, včasih pa kar v umazani delavski rokavici, ki je ležala nekje na tleh.

Mikrokamere so bile genialne. Tolkačov pa je poleg dokumentov, ki jih je fotografiral med premorom za malico, odnesel s seboj tudi na ducate strani ročnih zapiskov z najstrožje zaupnimi informacijami.

Leta 1980 je Tolkačov v naslednji pošiljki zahteval tabletko za samomor. »Nekatere stvari lahko skrivam pred svojo družino, nikoli pa jih ne bi mogel skriti pred KGB-jem,« je rekel Guilsherju na sestanku.

Še ena priročna napravica je bil SRAC (Short-Range Agent Communications, »Komunikacija med agenti na kratko razdaljo«), priročni pozivnik za izredne primere, ki je spominjal na vokitoki in je bil velik kot dve škatlici cigaret. Signal, da se je pripravljen srečati, je navadno dal tako, da je odprl del kuhinjskega okna ob točno določenem času. Različna dejanja so označevala različne pogoje (enkrat je bil lahko npr. avto parkiran na točno določen način, kar je pomenilo, da je območje močno nadzorovano). Ko so bili pogoji za komunikacijo prezahtevni, je bil na vrsti SRAC.

Poraz

Stvari so postale še bolj tvegane, ko je moral Tolkačov zaiti v knjižnico inštituta po dokumente, ki niso neposredno zadevali njegovega področja dela. Že srečevanje z agenti CIE na KGB-jevem terenu je bilo tvegano, da bi pristopal do zaupnih raziskav brez vzbujanja sumov, pa je bilo skorajda nemogoče.

Leta 1983 je Fazotron sprejel nove varnostne ukrepe, ki so precej zapletli situacijo. Tolkačov je bil prvi, ki ga je začelo skrbeti to, kar je do takrat KGB v resnici že ugotovil: izvedel je preiskavo v njegovem lastnem stanovanju in se osredotočil na uhajanje informacij o sistemu za prepoznavanje ciljev za sovjetske lovce.

Zgodilo se ni nič. A je Tolkačov takrat že redno nosil tabletko s strupom od CIE pod svojim jezikom. Stvari so postajale napete: preskočeni so bili sestanki, spreminjala so se pravila itd.

Enkrat je Tolkačov zapisal, da ga tako skrbi, da ga bodo odkrili, da je pri svojem vikendu požgal cel kup papirjev in denarja. Med vožnjo nazaj v Moskvo je skozi okno svojega avta vrgel ven vohunsko opremo in ostanke.

Adolf Tolkačov izstopi iz avta pri cestni blokadi, 9. junij 1985

Težave so se začele junija 1985. Vsi vpleteni se strinjajo, da je KGB do takrat tako ali drugače že vedel za njegovo početje. Vendar niti CII ni bilo jasno, ali se tega zaveda tudi sam, zato ga je poskušala opozoriti. Več mesecev pred usodnim junijskim srečanjem je odpiral napačno okno v kuhinji. Nikoli ne bomo zagotovo vedeli, ali je s tem želel kaj sporočiti.

Za 13. junij je imel vodja primera na CII (več se jih je zamenjalo) v načrtu srečanje s tem ruskim dvojim agentom. Ob točno določenem času je nanj skočilo več kot ducat agentov KGB-ja, ki so ga hitro odpeljali v štab KGB-ja na Lubjanki (še danes je tam FSB).

A tudi takrat, ko so pozorno od kosa do kosa pregledali vsebino paketa, ki bi ga moral predati Tolkačovu – minikamere, dokumenti, tisoči rubljev, umetniške zaloge iz tujine za sina Olega – agent CIE ni niti mignil. Nekje do polnoči so ga morali izpustiti, potem ko so o pridržanju že obvestili ameriško veleposlaništvo. Čez en teden so ga poslali domov.

Aretacija Adolfa Tolkačova

Sovjetski tisk je veliko pisal o aretaciji oficirja CIE. Za aretacijo Tolkačova, ki se je zgodila junija, pa se je v javnosti razvedelo šele septembra.

Obstaja več teorij, kako je prišlo do tega. Nekatera poročila pravijo, da je Tolkačova izdal nezadovoljni agent CIE Edward Lee Howard, ki je imel pokvarjeno kariero – Američani so ga poslali domov z misije v Moskvi, ga nasploh označili za neprimernega za delo na terenu in leta 1983 odpustili, ker je bil nagnjen k laganju. Tudi veliko je popival in težko je sprejel zavrnitev, zato se je on omenjal kot najverjetnejši kandidat za to izdajo.

Ameriški tisk je objavil razlago sovjetskega prebežnika Vitalija Jurčenka, ki se zdi najbolj verjetna: Howard naj bi se nekje v letu 1984 ali 1985 srečal z agenti KGB-ja na Dunaju in poskušal poravnati račune za svoje težave.

A izkazalo se je, da je bil v zadevo vpleten še en agent CIE: Aldrich Ames je prebegnil iz CIE v KGB leta 1985. Pozneje je v spominih pisal, kako je začel sovjetskim obveščevalcem aprila 1985 poročati o tem uhajanju informacij, vse o Tolkačovu pa naj bi dokončno povedal junija.

Aldrich Ames, bivši agent CIE, ki je prešel h KGB-ju

Vendar moramo pogledati tudi vire izven CIE. Ruski viri trdijo, da so Sovjeti že dlje časa vedeli za to, zato so Tolkačova zalagali z lažnimi informacijami ter tako začeli s subverzijami proti ameriškim poskusom prevzemanja sovjetskih tehnologij – ni sicer čisto jasno, kdaj naj bi do tega prišlo. Je imelo to kaj zveze z varnostnim pregledom leta 1983 na Fazotronu? Nihče ne more reči.

Pozneje, leta 1986, so sovjetski časopisi poročali, da je bil Tolkačov usmrčen zaradi »veleizdaje«.

Ena dobra stvar v celotni zgodbi je ta, da so sina Tolkačova pustili pri miru. Oleg Tolkačov je danes priznan moskovski arhitekt s pisarno na Pokrovki. Žena pa je ostala praznih rok. Ko je bilo vsega konec, je poskušala stopiti v stik z Američani glede preostanka plačila za informacije, ki jim jih je dal Tolkačov. Odgovora ni dobila.

Leta 2015 je CIA objavila preko 900 strani s podrobnimi opisi operacije, ki so bili pozneje strnjeni v knjigi The Billion Dollar Spy: A True Story of Cold War Espionage and Betrayal (Vohun za milijon dolarjev: Resnična zgodba iz hladne vojne o vohunjenju in izdaji), ki jo je napisal Pulitzerjev nagrajenec David E. Hoffman.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke