Skozi zgodovino Sovjetske zveze je bilo kar veliko disidentov in beguncev, ki so postali ugledni posamezniki v Združenih državah Amerike. Toda skoraj nihče izmed njih si ni domislil, da bi se boril proti komunizmu s komunistično navdahnjenimi politikami. Tu pride na vrsto Wolf Isakovič Ladežinski (Ladejinsky).
Ladežinski se je rodil leta 1899 v bogati družini v Ukrajini, ki je bila takrat del Ruskega imperija. Živel je udobno življenje, dokler ni nastopila oktobrska revolucija, ko so očetu zaplenili posle. Wolf je leta 1921 pobegnil iz sovjetske Rusije in leta 1922 vstopil v ZDA kot begunec.
Ladežiski se je hitro naučil angleščino in se vpisal na Univerzo Columbia, kjer je diplomiral in nato še doktoriral iz ekonomije. »Njegove publikacije o kolektivizaciji kmetijstva so dale svetu redek ruski vpogled v takratne politike,« je za Russia Beyond povedal Vikas Chandran, nekdanji kmetijski strokovnjak pri Svetovni banki.
»Njegova poznejša dela in politike so bile pod močnim vplivom tega vidika Sovjetske zveze, čeprav si je zadal za življenjski cilj, da ustavi širjenje komunizma.«
Ladežinski se je leta 1935 pridružil ameriškemu ministrstvu za kmetijstvo in se osredotočil na kmetijska vprašanja v tujini. Še naprej je študiral sovjetski model, hkrati pa se je posvetil kmetijstvu v Aziji, še posebej pozoren je bil na Japonsko, Indijo in Britansko Malajo (vključuje Singapur in današnji del Malezije na polotoku).
»Zanj sta bila razdelitev in ponovna razdelitev zemlje vse bolj ključnega pomena za politično stabilnost,« je v enem članku pojasnil predstojnik azijskih študij na Temple University Ben Stavis.
»On je bil osebno priča moči boljševiškega slogana 'mir, zemlja, kruh'. Prepričan je bil, da bo komunizem izgubil svojo privlačnost, če bo več kmetov imelo zemljo v svoji lasti. Lastništvo nad zemljo je bilo izrazito politično vprašanje, zato bi bila lahko zemljiška reforma protikomunistično orodje,« je razložil Stavis.
Zemljiške reforme na Japonskem
International Magazine Services/Wikipedija
Že v zapisih pred drugo svetovno vojno je Ladežinski zagovarjal tezo, da je Japonska okupirala Tajvan in nekatere dele severovzhodne Kitajske predvsem zaradi lakote po dodatni zemlji, ki je izhajala iz obstoječega fevdalnega sistema v državi.
Leta 1945 se je pridružil osebju generala Douglasa MacArthurja, ki je bil vrhovni poveljnik zavezniških sil v povojni Japonski. Zagovarjal je mirno prerazdelitev zemlje v porušeni državi. Pod t. i. zemljiškimi reformami Macarthur-Ladežinski so več kot 5 milijonov hektarjev odvzeli veleposestnikom in prodali nekdanjim najemnikom.
»Pri tem ni bilo nasilja ali elementov neposredne prisile, za razliko od Sovjetske zveze v 20-ih in 30-ih. To je imelo velik vpliv na življenja milijonov kmetov na Japonskem. V kapitalistični državi je uspel ukrep, ki je bil v svojem bistvu socialističen. Šibkejše sloje družbe je odvrnil od potrebe po pomoči komunistov,« opisuje Chandran.
To, da se je prenos zemlje z veleposestnikov na manjše kmete lahko izpeljal brez velikih pretresov, Stavis pripisuje dejstvu, da veleposestniki niso zmogli organizirati privatnih vojsk in se upirati politikam okupacijskih sil.
Kmetje, ki so dobili na novo razdeljeno zemljo, so postali osnova volilne baze japonske liberalno-demokratske stranke. S kombinacijo politične stabilnosti in delavne kmečke skupnosti je lahko Japonska postala kmetijska velesila. »Kot kmetje so bili zelo motivirani, da vlagajo v kmetijstvo in večajo produkcijo. Japonska kmetijska produktivnost je skozi desetletja imela solidno rast,« je zapisal Stavis.
Podobni uspehi v Tajvanu
Fred Hsu/Wikipedija
V zaključni fazi kitajske državljanske vojne je Ladežinski poskušal pomagati kitajskim nacionalistom pri hitrem uvajanju podobnih zemljiških reform, a je bilo že prepozno.
Preselil se je na Tajvan in uvedel svoje politike tam. Oblasti na otoku so idejo o zemljiški reformi pozdravljale, saj je lahko omehčala razmerja moči na podeželju, ki bi lahko ovirala vladavino kitajskih nacionalistov.
»Tako kot na Japonskem je bila zelo uspešna tudi zemljiška reforma na Tajvanu. Ustvarila je razred malih kmetov, ki so imeli spodbudo, da povečujejo kmetijsko proizvodnjo. Ta razred je bil sam po sebi konservativen, zato je pripomogel k družbeni in politični stabilnosti Tajvana,« pravi Stavis.
Na Japonskem in Tajvanu so veleposestnikom v zameno dali industrijske obveznice, kar je pripomoglo k hitri industrializaciji v obeh državah.
Poskusi v Indiji
Pozneje v svoji karieri je imel Ladežinski podobne cilje v Indiji in drugih azijskih državah, a ni bil tako uspešen.
Večino zadnjega desetletja svojega življenja je preživel v Indiji kot svetovalec Svetovne banke. Postajal je vse bolj kritičen do dogajanja v državi, saj so velike ideje indijske vlade o zemljiški reformi vse bolj bledele zaradi političnega taktiziranja in nejasnih prioritet, kot je poročal New York Times po njegovi smrti leta 1975.
»Dokler ne bo kmetstvo začelo voliti v svojo korist, bodo v tem delu sveta možnosti za usklajene agrarne reforme po zakonodajni poti skoraj nične,« je pisal Ladežinski leta 1971.
V Aziji še pet desetletij po njegovi smrti misel na proces zemljiških reform vzbuja močna čustva. Kakorkoli že, njegov fleksibilen in preračunan pristop na tej celini je pomagal ZDA v boju proti širjenju komunizma.
Tudi on žrtev lova na rdeče čarovnice
Omenimo še tole: Ker se Lažedinski rodil v Sovjetsko zvezo, zagovarjal zemljiške reforme in pomagal revnim prebivalcem podeželja, je ameriški senator Joseph McCarthy tudi njega osumil, da je komunist.
Čeprav je javno nasprotoval komunizmu, je Lažedonski leta 1954 izgubil svojo ameriško državno službo. Vendar jo je dobil nazaj že eno leto pozneje pod administracijo Dwighta Eisenhowerja, ki je priznala, da je bila storjena napaka.
Preberite tudi, zakaj se je na Tajskem Sovjetska zveza borila proti komunistom in podpirala kraljevino.