Starodavni prebivalci Novosibirskih otokov, ki so obkroženi s Severnim ledenim morjem, so že vsaj pred 9 tisoč leti imeli obširne trgovinske vezi, ki so segale na tisoče kilometrov proti jugu in vzhodu, razkriva ekipa ruskih znanstvenikov v članku, ki je bil objavljen v reviji Antiquity in razbija razširjen mit o izoliranosti teh arktičnih ljudi od preostalega sveta.
»To priča o visoki stopnji sociokulturnih vezi med starim prebivalstvom arktične Vzhodne Sibirije pred 9000 leti. Ti ljudje so živeli na koncu sveta, a niso bili v izolaciji. Ravno nasprotno, stiki znotraj teh sociumov so bili veliko bolj razviti, kot smo mislili prej,« je povedal Vladimir Pitulko z Inštituta za zgodovino materialne kulture Ruske akademije znanosti v Moskvi.
Prvi ljudje so prišli na območje današnje Arktike pred okoli 17-24 tisoč leti, po zadnji ledeni dobi, ko se je začel umikati ledeni polarni pokrov. V naslednjih 10 tisoč letih so predniki današnjih avtohtonih narodov Sibirije kolonizirali dve celini, Evrazijo in Severno Ameriko, ter ustvarili množico edinstvenih kultur.
Znanstveniki pravijo, da je dediščina teh osvajalcev severa sedaj ogrožena zaradi globalnega segrevanja, naraščanja gladine morja in taljenja permafrosta, zato Pitulko in njegovi sodelavci že več let izvajajo intenzivna izkopavanja in katalogizacijo zgodovinskih biserov, da bi jih rešili pred pozabo in našli način, kako zaščititi ostale ostanke preteklosti.
Pred desetimi leti so ruski arheologi začeli preučevati ostanke starodavnih ljudi na otoku Žohova, ki je bil prvič poseljen pred okoli devet tisoč leti, ko so bili Novosibirski otoki še združeni s preostalo celino s širokim pasom kopnega (danes so oddaljeni 440 kilometrov od bregov Vzhodne Sibirije). Izkopavanja so razkrila, da je kljub ostremu podnebju na omenjenem otoku obstajalo naselje z 20 do 50 ljudmi, ki so se preživljali z lovom na bele medvede in severne jelene. Za seboj so pustili na desettisoče kamnitih, lesenih in koščenih orodij, okrasov in celo vrsto drugih predmetov.
Raziskovalce je posebej presenetilo, da niso bili čisto vsi predmeti iz »lokalnih surovin«, ampak tudi iz obsidijana, vulkanskega stekla in kalcedona, ki jih na območju Novosibirskih otokov sploh ni bilo, ampak jih najdemo več tisoč kilometrov proč. Z analizo in merjenjem kovin v vulkanskem steklu s pomočjo pospeševalnika so uspeli ugotoviti, da surovine prihajajo z območja jezera Krasnoje v jugovzhodni Čukotki, ki je oddaljeno 1500 km po zračni liniji oziroma preko 2000 km po kopenski poti.
»Težko si predstavljamo, da bi stari ljudje pred 9000 leti imeli pohode na tako velike razdalje. Najverjetneje so se srečevali na vmesnih postojankah in si izmenjevali izdelke iz obsidijana ali so organizirali primitivno trgovino,« sklepa Pitulko. Za prevoz so očitno, sodeč po izkopavanjih, služili vprežni psi in primitivne sani, s katerimi so lahko prebivalci Novosibirskih otokov prišli do prebivalcev v ustju Kolime in Indigirke (okoli 700 kilometrov daleč).
Znanstveniki menijo, da so lahko iz teh starih trgovskih povezavah zrasli pravi sejmi, ki so jih prebivalci Vzhodne Sibirije potem organizirali še vse do revolucije v 20. stoletju. Ti sejmi so bili koristni ne samo zaradi blagovne menjave, ampak tudi za izmenjavo informacij in sklepanje poročnih pogodb, ki so bile ključnega pomena za preživetje maloštevilčnih narodov arktične Sibirije.
Preberite še:
Divji vzhod: Kako Ruskemu imperiju ni uspelo pokoriti Čukčev
Jukagiri, pozabljen in ogrožen narod mrzlih predelov Sibirije
Nganasani: Pozabljeni narod v Rusiji, ki izginja skupaj s tundro
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
