Gre za avtohtono pasmo, ki so jo vzgajali nomadi ruskega Daljnega vzhoda - Jukagiri, Kerenci, azijski Eskimi in Čukči. Haskiji so izključno vprežni psi in pri svojem delu najhitrejši. Še leta 1925 je njihova hitrost pripomogla pri zaustavitvi epidemije, ko je Norvežan Leonhard Seppala s svojo vprego haskijev v mesto Nome na Aljaski prinesel cepivo za davico, ki je takrat razsajala v mestu.
Danes so vprežni psi človekovi prijatelji. Ljudje delijo z njimi svojo hišo, zmagujejo na športnih tekmovanjih, lovijo in se vozijo na sankah ter celo osvajajo Sibirijo. Francoski potopisec Nicolas Vanier je s svojimi vprežnimi psi krenil na Sibirsko odisejo in premagal pot od Bajkala do Moskve.
Ta simpatična pasma je v sorodu s špicem. Samojede z lahkoto prepoznamo med drugimi pasmami. Na tisoče let so samojedski psi delali družbo ljudstvu Samojedov (ki so se tako imenovali še do 20. stoletja), danes pa enako vlogo opravljajo za njihove potomce Nence, Ence in Nganasane.
Starodavno ljudstvo ruskega severa je te pse redko uporabljalo za vprego, saj so bili idealni pastirji in varuhi otrok. Podnevi, ko so starši bivali v tundri, so se otroci igrali s psi, ponoči pa so lahko štirinožci spali v šotoru z njimi, da so otrokom služili kot krznen vzglavnik in jih varovali pred mrazom.
V 19. stoletju je britanski zoolog Ernest Killburn Scott preživel tri mesece med samojedskimi plemeni in v Anglijo pripeljal tri pse iz Sibirije. Tako se je ta pasma pojavila tudi na Zahodu. Danes so samojedi priljubljeni po vsem svetu. Če si nameravate omisliti samojeda, imejte v mislih, da ta pes potrebuje intenziven stik s človekom, ker se v tri tisoč letih niso skoraj nič spremenili. Še vedno so izjemno družabni in so narejeni za igro z otroki.
Sahalinski haski danes spada med skoraj izumrle vrste. Ta pasma vprežnih psov je zelo stara. Nekoč so služili Nihvam, majhnemu ljudstva z območja okoli Amurja in Sahalina. Imajo velike šape, so inteligentni in vzdržljivi. So odporni in mirni psi, ki si dobro zapomnijo človekove ukaze, zato so jih v 30. letih vzeli tudi v Rdečo armado.
Nihve so pse hranile z lososi, ki so jih sušili na zraku, sovjetska država pa je menila, da je to nepotrebno razmetavanje s hrano in se odločila iztrebiti jih. Na koncu je ta pasma na Sahalinu skoraj izginila. Majhno število sahalinskih haskijev se je ohranilo v 50. letih na Japonskem, kjer so ti psi postali nacionalne legende.
Japonski raziskovalci so leta 1958 skupaj s psi odšli na odpravo na Antarktiko, vendar se je morala skupina zaradi možne snežne nevihte umakniti, pri tem pa so na Antarktiki pustili 15 vprežnih psov. Nameravali so se kmalu vrniti po njih, vendar jim vremenski pogoji tega niso dopuščali. Ko so leto dni kasneje Japonci končno prišli na Antarktiko, da bi pokopali sahalinske pse, se je izkazalo, da sta dva po čudežu preživela. Na Japonskem sta postala nacionalna heroja. V njuno čast so postavili nekaj spomenikov ter posneli celo dva filma.
V severnih odpravah prve polovice 20. stoletja so bile pasje vprege glavno sredstvo za prevoz ruskih znanstvenikov. Polarni raziskovalec Georgij Ušakov je s 50 psi krenil na odpravo, med katero je leta 1930 na zemljevid sveta vrisal nov otok Severna zemlja. Njegova ekipa je pse oskrbovala s svežim mesom belega medveda in tjulnja, jim šivala posebna oblačila za šape in jim v snegu kopala hišice za prenočevanje, psi pa so bili v zameno pripravljeni z njimi premagati na tisoče kilometrov.
Surove pogoje polarnih odprav - dve leti polarnega kroga, vsakodnevna dela v tundri in dolga polarna noč - lahko prenesejo le lajke s svojo uravnoteženo psiho, nordijskim značajem in vzdržljivostjo.
Spoznajte še več avtohtonih ruskih pasjih pasem.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
