Takšne in drugačne razlage za smrt skupine Djatlova na Uralu pred 60 leti še kar ne potihnejo, segajo od teorij o množični psihozi do sovjetskih in ameriških tajnih služb ali celo vesoljcev (o tem primeru smo med drugim pisali tukaj in tukaj).
Vendar to ni edini primer iz ruskih in sovjetskih gora, ko bi turisti ali poklicni plezalci umrli v nenavadnih okoliščinah. Predstavljamo še dva.
1. Smrt skupine Korovine
Dukvink/Wikipedia; Natalija Varsegova
Kje: gorovje Hamar-Daban, Burjatija (najvišji vrh ima nadmorsko višino 2396 m)
Kdaj: avgust 1993
Nikomur ne bi zavidali smrti zaradi podhladitve v avgustu. Ravno to je doživela skupina mladih turistov iz Kazahstana pod vodstvom izkušene alpinistke Ljudmile Korovine, mojstrice športa s področja turizma. Skupina je prišla v Burjatijo in se 2. avgusta odpravila na pohod po gorovju Hamar-Daban. Niso imeli sreče z vremenom, saj je padal hladen dež, ki se je občasno mešal s snegom. Vseeno je skupina napredovala dokaj normalno do 5. avgusta.
Tistega dne ni preživelo šest od sedmih sodelujočih ljudi. Edina preživela, 17-letna Valentina Utočenko, pozneje pisala, da je med zelo zahtevnim spustom, ki je potekal skoraj na slepo, enemu iz skupine postalo slabo – iz ust je prišla pena, iz ušes je pritekla kri. Kmalu so iste simptome dobili še ostali.
Šest ljudi je umrlo hkrati. Pred tem so se valjali po tleh, si trgali oblačila in se prijemali za grlo. Dekle je ostalo samo. Skoraj nezavestna se je spustila z gora. Orientirala se je po daljnovodih in na koncu prišla do reke, kjer so jo opazili in rešili turisti na katamaranih.
Pozneje se je izkazalo, da so njeni tovariši umrli zaradi podhladitve, poleg tega so jim odkrili pljučni edem in distrofijo z moteno izmenjavo beljakovin (simptom podhranjenosti). Toda znana dejstva še ne pojasnijo vsega.
Zakaj je Korovina sprva vodila skupino po nepogozdenih vrhovih gora, ko bi se pa lahko turisti spustili nižje v gozdove, kjer bi lažje zakurili ogenj in se pogreli? Kaj je izzvalo strašne simptome s krvavitvijo? Od kod ta distrofija, če pa preživela pravi, da so jedli normalno? Kako je šesterica lahko umrla praktično v isti minuti in zakaj sedma udeleženka ni umrla enake smrti?
Vsa ta leta pozneje Valentina Utočenko verjame, da je sama preživela zaradi dobre fizične pripravljenosti, strašne gorske zgodbe pa se raje ne spominja več.
2. Smrt skupine Šatajeve
Viktor Černov / Sputnik
Kje: Leninov vrh, Pamir, na meji med Tadžikistanom in Kirgizijo (7134 metrov)
Kdaj; avgust 1974
Za razliko od umrlih v Burjatiji so skupino Elvire Šatajeve sestavljale poklicne alpinistke, čeprav se še nobena od njih ni povzpela na tako visoko goro. Šatajeva je imela naziv mojstrice športa in je bila ena od najslavnejših sovjetskih alpinistk. Zastavila si je ambiciozno nalogo: da osvoji sedemtisočak s skupino, ki jo bodo v celoti sestavljale samo ženske. Tega prej ni storil še nihče.
Šatajeva in njena sedmerica so priplezale na Leninov vrh 5. avgusta, o čemer je tudi poročala baznemu taboru ob vznožju gore. Športnicam so čestitali ob uspešni osvojitvi vrha, a je bilo za veselje še prezgodaj.
Ob sestopanju z gore 5. avgusta zvečer se je poslabšalo vreme in skupina Šatajeve se je odločila, da prenoči na pobočju. Naslednji dan se je veter samo še krepil, za spust je bilo prenevarno, toda Šatajeva je sporočila: »Ena udeleženka je zbolela. Bruha, odkar je jedla, že okoli 24 ur.« V bazi so se bali zapletov, zato so svetovali, naj se nemudoma spustijo.
7. avgusta, ko so se še vedno spuščale z gore, je pobočje zajel vihar, ki je v gorah še strašnejši pojav kot na ravnini. Vihar je odpihnil stvari, razmetal šotore, v enem šotoru sta umrli dve članici odprave. Tista članica, ki je zbolela, je umrla že pred viharjem. Ostale, ki so preživele, a ostale brez toplih stvari in opreme, so se znašle v pasti. Na pomoč so prihajale skupine alpinistov iz soseščine, vendar se zaradi nepojenjajočega viharja niso mogle prebiti do njih.
Zadnje sporočilo ni prišlo od Šatajeve, ampak od druge alpinistke: »Še dve sva ostali. Nimava več moči. Čez 15-20 minut naju ne bo več med živimi.« Na koncu je umrla celotna skupina Šatajeve.
Na prvi pogled se zdi, da v tej tragični zgodbi ni nič posebej skrivnostnega. Vendar novinar in plezalec Anatolij Ferapontov v svoji knjigi opozori na nekatere nelogičnosti med ogledom tabora, kjer so našli trupla: »Na eni od panoramskih fotografij sta jasno vidna skala in kotel na njem. Orkan bi ga odnesel s skale! Pa odtrgani šotori. Ni bilo tam takih viharjev, da bi lahko odtrgali utrjene šotore. To lahko stori samo človek v napadu histerije.«
Ostaja vprašanje, ali je tabor zajela kakšna bolezen, ki je bila morda kriva tudi za smrt prve žrtve. Ferapontov citira enega od alpinistov iz sosednjih skupin, ki je bil istočasno na gori in je rekel: »Tam ni bilo tako.« Ampak nihče ni zmogel izvedeti več v zvezi s to trditvijo, sedaj pa to najbrž niti ni več mogoče.