Pet znanih Rusov, o smrti katerih krožijo bizarne teorije zarote

1. Aleksander I. Romanov (1777 - 1825)

Aleksander I. je postal car leta 1801 in naj bi osebno odigral pomembno vlogo pri puču zoper svojega očeta, carja Pavla I. Toda govorice o domnevnih spletkah so potihnile z uspehi na bojišču, ko je porazil Napoleona Bonaparta leta 1812 in končal francosko prevlado v Evropi. Aleksander in njegovi možje so leta 1814 ponosno vkorakali v Pariz.

Leta 1825 je bil Aleksander star 47 let in v dobri fizični formi, zato je bila njegova smrt zaradi tifusa toliko večje presenečenje. Aleksandrova nenadna smrt je spodbudila nastanek teorije zarote, da naj bi car v resnici uprizoril lastno smrt, ker se ni mogel spopasti s krivdo zaradi umora lastnega očeta, nakar naj bi se skrivoma preselil v Sibirijo kot kmet po imenu Fjodor Kuzmič in tam živel še 39 let.

Seveda vse do danes nihče ni našel nobenega dokaza, ki bi potrdil, da se je car Aleksander potuhnil in postal kmet. Fjodor Kuzmič ni nikoli trdil, da je član družine Romanovih, čeprav tega tudi ni zanikal. Zgodovinarji ostajajo zelo skeptični, medtem ko se teoretiki zarot še naprej obešajo na idejo, da je car zamenjal zlati prestol za kočo v ruskem zaledju.

2. Aleksander Puškin (1799 – 1837)

Vasilij Tropinin/Wikipedia

Pozabite na Tolstoja in Dostojevskega – za Ruse je največja literarna zvezda Puškin. Ta zvezda pa je tragično umrla med dvobojem s Francozom, ki ga je Puškin izzval, ker je sumil, da osvaja njegovo ženo. Po drugi razlagi pa naj bi slavni avtor svojo smrt samo zaigral in pobegnil v Francijo (podobno kot zgoraj omenjeni car).

Puškin je tekoče govoril francosko in si je obupno želel pobegniti pred caristično oblastjo in rusko cenzuro. Iz tega se je se je rodila neverjetna teorija zarote, po kateri naj bi Puškin spremenil svoje ime v … Alexandre Dumas. Tako je, nekateri trdijo, da naj bi avtor klasičnih del Trije mušketirji in Grof Monte Cristo v resnici bil pobegli Puškin. Pristaši te zgodbe se sklicujejo na Dumasov roman Sabljaški mojster, posvečen dekabristom, ki jih je tudi Puškin precej dobro poznal.

»To je seveda popolna neumnost, a je vsaj smešna,« komentira literarni kritik Lev Oborin.

»Ta zgodba v glavnem temelji na določenih podobnostih pri obeh osebah: Puškin je na primer imel dedka iz Afrike, Dumas pa babico.« Hipoteza je zgrešena že na začetku, saj se je Dumasova kariera začela še pred letom 1837, poleg tega je njegov slog pisanja popolnoma drugačen od Puškinovega.

3. Nikolaj Gogolj (1809 – 1852)

Naslednji slavni ruski pisatelj Nikolaj Gogolj je umrl za neznano boleznijo leta 1852, njegovi smrti pa je sledila temačna legenda. Gogolj je v oporoki zapisal: »Prosim vas, da ne pokopljete mojega telesa, dokler se ne pojavijo vidni znaki razkrajanja.« Bil je namreč na smrt prestrašen, da bi ga živega zakopali.

Ena hipoteza pravi, da naj bi se, žal, Gogoljevi najhujši strahovi tudi uresničili. Skoraj 80 let po njegovi smrti so izkopali pisateljev grob, pri odkopu pa je bil prisoten tudi pisatelj Vladimir Lidin. Ta je trdil, da je videl gnijoče ostanke Gogoljevega telesa v sključenem položaju, strop krste pa da je bil raztrgan, kot da se je »mrlič« poskušal rešiti.

Tudi ta zgodba je čista izmišljotina. »Lidin si je rad izmišljal stvari,« je pisal Mihail Davidov, docent na Zdravstveni akademiji v Permu. »Razkroj se zgodi zelo hitro, zato od trupla po 79 letih ostanejo samo še kosti, ki se niti več ne držijo druga druge. V tem času bi zgnila tudi lesena krsta.«

4. Anastazija Romanova (1901 – 1918)

Veliko kneginjo Anastazijo Nikolajevno, hčer carja Nikolaja II., so boljševiki ustrelili pri 17 letih skupaj s preostankom carske družine. Njena smrt je povzročila celo paleto teorij zarote. Okoli 30 žensk je trdilo, da so Anastazija, in prav vsaka med njimi je imela lastno zgodbo o čudežni rešitvi v zadnji minuti.

Najuspešnejša pri tem je bila Anna Anderson, ženska poljskega rodu, ki je verjetno trpela za duševno boleznijo. Kljub temu, da je uspela prepričati celo nekatere člane družine Romanov, pa večina ljudi njeni zgodbi ni verjela. To sicer ni bil razlog, da ne bi o njej posneli filma. Film Anastasia iz leta 1956 okvirno temelji na pripovedi Andersonove, leta 1997 pa so ga spremenili še v Disneyjevo risanko.

5. Vladimir Lenin (1870 – 1924)

Aleksander Levicki/Sputnik

Tudi smrt ustanovitelja Sovjetske zveze je predmet mnogih teorij zarot. Kmalu zatem, ko so boljševiki zmagali v državljanski vojni, je Lenin zbolel in po dveh letih boja z boleznijo leta 1924 umrl.

Nekateri verjamejo, da ga je ubil Stalin, med njimi je bil tudi Lev Trocki, ki je bil v 20. letih izgnan iz Rusije: »Za Stalina je bila Leninova smrt edino, kar mu je odprlo pot do moči,« je pisal Trocki.

Kljub temu pa teksti, ki podpirajo zgodbo, da naj bi Lenina zastrupil Stalin, uživajo pomembnost le v krogih trockističnih zgodovinarjev. Večina znanstvenikov se strinja, da so Leninovo zdravje v partiji natančno spremljali in da Stalin v zgodnjih 20. letih še ni imel dovolj politične moči, da bi ga lahko odstranil.

5 teorij zarote: čemu verjamejo ruski konspirologi?

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.