Krimska ofenziva je bila operacija sovjetske vojske, v kateri je bil osvobojen polotok Krim, ki so ga vse od jeseni 1941 zasedale nemške enote. Ofenziva je trajala od 8. aprila do 12. maja 1944 in je privedla do popolne blokade nemških sil. Sovjetske enote so v silovitem naletu uspele zavzeti edino kopensko povezavo do polotoka (zaliv Sivaš) ter vzpostaviti mostišče v okolici krajev Kerč in Eltigen (v bližini danes stoji Krimski most).
Nemško poveljstvo je presodilo, da je ob sovjetskem zavzetju edine kopenske povezave nadaljnja obramba polotoka nesmiselna. Toda Hitler je takšna razmišljanja ostro zavračal in zahteval, da se Krim brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi, saj bi morebiten umik s polotoka lahko spodbudil Romunijo in Bolgarijo, da izstopita iz zavezniškega bloka nacistov.
Na sovjetski strani so delovale enote 4. ukrajinske fronte pod poveljstvom generala Fjodorja Tolbuhina. Njegovo fronto so sestavljale 51. armada, 2. gardijska divizija, 19. tankovski korpus in 8. zračna armada. V ofenzivi sta sodelovali tudi Samostojna primorska armada pod poveljstvom generala Andreja Jerjomenka in črnomorska flota pod poveljstvom admirala Filipa Oktjabrskega.
Vsega skupaj so Sovjeti imeli na razpolago 470.000 vojakov in poveljnikov, blizu 6.000 artilerijskih kosov, 559 tankov in samohodnih havbic ter 1.250 letal.
Sovjetski vojaki prečkajo Sivaš.
WikipediaNemška 17. armada pod poveljstvom generala Erwina Jaeneckeja je imela na voljo pet nemških in sedem romunskih divizij. Skupno jo je sestavljalo 200.000 vojakov in častnikov z okoli 3.600 artilerijskimi kosi, 215 tanki in 148 letali. Štab se je nahajal v kraju Simferopol.
8. aprila 1944 ob 8. uri zjutraj so se začeli močni artilerijski in zračni napadi, ki so trajali dve uri in pol. Takoj zatem so v napad krenile kopenske enote, pri čemer so glavno vlogo odigrale enote 51. armade v Sivaškem zalivu. Istočasno je napadla 2. gardijska divizija, ki je prebila nemško linijo in osvobodila mestece Armjansk.
V naslednjih treh dneh so enote 4. ukrajinske fronte po celotni širini svoje ofenzive bile ostre boje z nemško vojsko. Do konca 10. aprila so Sovjeti uspeli popolnoma prebiti obrambo nemške 17. armade na Perekopskem prehodu in južno od Sivaša. S tem so omogočili vstop svoji oklepni in motorizirani tehniki, ki je pospešila celotno operacijo.
S ciljem boljše koordinacije med pehotnimi enotami in tankovskim korpusom je v štab pehotnega korpusa prispel poveljnik tankovskega korpusa generalpodpolkovnik Ivan Vasiljev. Po njegovem prihodu je nemško letalstvo bombardiralo štab, pri čemer je bil Vasiljev težko ranjen, poveljstvo nad 19. tankovskim korpusom pa je prevzel njegov dotedanji namestnik polkovnik Ivan Poculujev. Omenjeni korpus se je že kmalu maščeval za zračni napad in skupaj s pehoto napadel okolico mesteca Tomaševka. Sovjeti so območje kmalu tudi zavzeli in nadaljevali svoj prodor proti jugu polotoka.
Sovjetski vojaki med prodorom proti Sevastopolju
WikipediaZ uvedbo hitrih oklepnih enot je njihov čelni del že 11. aprila vpadel v mesto Džankoj in ga do poznega popoldneva osvobodil.
Z energičnim prodorom 19. tankovskega korpusa v zaledje nemške obrambne linije se je v dosegu sovjetske vojske znašla Feodosija. Nemško poveljstvo se je zbalo, da se bodo njihove enote okoli mesta Kerč na vzhodu znašle v obroču, zato je odredilo umik na zahod proti Simferopolu.
Na sovjetski strani je hkrati s tankovskim korpusom v napad krenila tudi sovjetska Samostojna primorska armada, ki je ob podpori bombnikov 4. zračne armade in pomorskih enot Črnomorske flote razširila svoje mostišče pri Kerču in iz več smeri napadla mesto. Do konca 11. aprila je bil Kerč v sovjetskih rokah, Nemci pa so se umikali na zahod proti Feodosiji.
V naslednjih dneh so sovjetske sile v naletu osvobodile Feodosijo, Simferopol, Jevpatorijo in Sake, do 16. aprila pa zavzele še Sudak in Alušto. Prve enote 4. ukrajinske fronte so 16. aprila prispele pred Sevastopol, v katerem so Nemci skoncentrirali vse preostale razpoložljive sile za zadnjo obrambo.
Prvi poskus napada na Sevastopol je doživel neuspeh, saj so se Sovjeti prehitro »zaleteli« v preganjanju umikajočih se nemških enot. Sovjetsko poveljstvo je nato izdelalo načrt za osvoboditev mesta, pri čemer so predvideli vključitev bistveno večjih sil.
Med 16. in 30. aprilom so Sovjeti večkrat poskušali prebiti obrambo, a kljub vloženim naporom je bil izkupiček minimalen. Nemško vrhovno poveljstvo (dejansko kar Adolf Hitler osebno) je 3. maja zamenjalo generala Jaeneckeja, ki je menil, da je obramba Sevastopola nesmiselna. Pod močnim sovjetskim pritiskom je nato prišlo do popolnega zloma nemške obrambe. Sovjeti so 5. maja začeli usodni napad na mesto in po štirih dneh srditih uličnih bojev 9. maja zavzeli Sevastopol.
Ostanki demoralizirane nemške 17. armade, v kateri so poleg nemških služili tudi romunski vojaki, so se pred napadi s kopnega, morja in zraka zatekli na Heraklejev rt in 12. maja tam predali orožje sovjetskim silam.
Nemški general Kurt von Tippelskirch je takole opisal dogajanje: »Ostanki treh nemških divizij z velikim številom mešanih nemško-romunskih skupin so bežali proti Hersonu, kjer so upali, da bodo po njih prišle ladje. Upirali smo se v upanju, da se bomo izognili ujetništvu, saj nam je bilo večkrat rečeno, da bo pomoč prišla vsak čas. A v spopadu z močnejšimi sovjetskimi enotami nismo mogli zdržati in ni nam preostalo drugega, kakor da začnemo pogajanja o brezpogojni predaji. V sovjetske roke je padlo 100.000 ujetnikov z ogromno količino oborožitve in bojne tehnike.«
Časovni potek prodora sovjetske vojske na zahod (1. decembra 1943 - 31. decembra 1944)
WikipediaV času izvajanja operacije so aktivno podporo sovjetskim enotam nudili krimski partizani. Na tem področju je delovalo nekaj večjih partizanskih odredov, ki so dan in noč napadali nemška oporišča, izvajali zasede in aktivno sodelovali v osvobajanju mest.
Tako je 11. aprila 1944 eden od partizanskih odredov izkoristil zmedenost nemške garnizije v naselju Stari Krim in ga v jurišu zavzel. S tem so partizani presekali vitalno pomembno komunikacijsko pot neke nemške divizije, ki se je iz Kerča umikala proti Sevastopolu. Čelni del te divizije je skupaj s tankovsko podporo nato napadel Stari Krim. V srditih spopadih, ki so trajali celo noč, je Nemcem nekako uspelo, da ponovno zavzamejo manjši del naselja. Še posebej težki boji so se bili na ulici Severnaja-Osipenko, ki je zamenjala strani kar dvanajstkrat.
Nemci, soočeni s fanatičnim odporom partizanov in dela lokalnega prebivalstva, so začeli brez milosti ubijati vse, ki so jim prišli nasproti, ne glede na spol ali starost. Rezultat te akcije je bil požig večine naselja Stari Krim.
Romunski rušilec, zasidran v Sevastopolju.
WikipediaKrimska ofenziva se je zaključila s popolnim porazom nemške 17. armade, ki je izgubila 120.000 mož, od tega je bilo 61.580 ujetih. Tej številki je potrebno dodati še težke izgube pri poskusu evakuacije po morju, med katerim je bila praktično uničena romunska mornarica, ki je izgubila 70 odstotkov svojih kapacitet. V nekem napadu so sovjetska letala potopila dve nemški ladji z okoli 8.000 nemškimi in romunskimi vojaki na krovu. Izgube, ki so jih pri tem utrpeli Nemci in Romuni, se štejejo med največje pomorske vojaške katastrofe 20. stoletja.
Izgube sovjetske vojske so znašale 17.754 padlih in 67.065 ranjenih. Z zavzetjem Krima je Sovjetska zveza vzpostavila čvrst nadzor nad Črnim morjem, s čimer se je za Nemce precej poslabšala situacija v Romuniji, Turčiji in Bolgariji. Proti koncu leta 1944 je Romunija prešla na zavezniško stran, s čimer se je okoli 250.000 romunskih vojakov pridružilo Rdeči armadi pri osvobajanju Evrope.
Preberite še:
Kako so se v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno spopadli Sovjeti in Američani
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
