Stalinov sovražnik številka ena Lev Trocki je za Stalina nekoč rekel, da je »najbolj izstopajoč povprečnež v partiji«. Toda zadnji se je smejal Stalin, saj je »povprečnež« zmagal v političnem boju za oblast in Trockega vrgel iz partije, spravil iz države, na koncu pa še pokončal z atentatorjem leta 1940.
Trockemu in drugim vodilnim komunističnim revolucionarjem, kot sta bila Grigorij Zinovjev in Nikolaj Buharin, najbrž kar ni bilo jasno, kako je lahko povprečen mož, ki je zasedal skrajno birokratsko funkcijo v partijskem aparatu, tako nadigral vse njih in prevzel oblast v sovjetski državi.
Danes, skoraj sto let pozneje, imamo dovolj zgodovinske distance, da analiziramo skrivnost Stalinovega uspeha. Za lažje razumevanje smo nekaj njegovih učinkovitih pristopov predstavili v obliki »nasvetov«. Seveda pri Russia Beyond ne odobravamo Stalina ali njegovih metod, članek smo tako oblikovali zaradi zanimivejšega in preglednejšega branja.
Nasvet št. 1: Poprimi za vsako delo, ki je na voljo
Sputnik
Najbrž ne boste presenečeni, če povemo, da Stalin ni bil občutljiva oseba. Boljševikom se je pridružil leta 1901 in naredil vse, kar so mu naročili v partiji: vzpostavljal je tiskarne za boljševiške časopise, pisal članke, navezoval stike s poslanci v državni dumi in opravljal nezakonita dela.
Proaktiven pristop se mu je obrestoval, saj so Stalina leta 1912 imenovali v centralni komite stranke boljševikov, torej v socialistično elito in vrste bodočih voditeljev Sovjetske zveze. Toda takrat se človeku na tej funkciji še ni dobro pisalo. Stalina je aretirala caristična policija in ga za štiri leta izgnala v Sibirijo. Nič čudnega, da se je po zmagi revolucije (1917) vrnil v Petrograd ves razjarjen.
Nasvet št. 2: Bodi zvest svojemu šefu (dokler je močnejši od tebe)
Sputnik
Po letu 1910 je bil Vladimir Lenin že utrjen voditelj boljševikov, najvplivnejši ideolog in sovražnik kapitalizma. Stalin nikoli ni dvomil v njegovo avtoriteto, čeprav ga je morda mučilo dejstvo, da se mu Lenin v zgodnji karieri ni kaj prida posvečal.
Enkrat je Lenin med izgnanstvom pozabil, kakšna sta ime in priimek Josifa Džugašvilija. »Lenin je leta 1915 pisal raznim boljševikom: A se spomnite, kako se piše Koba [takratni vzdevek Stalina]? Prosim, spomnite me, kako se piše Koba. A je Josif nekaj? Pozabili smo,« pripoveduje Oleg Hlevnijuk v svoji biografiji o Stalinu.
Od časa revolucije leta 1917 pa si je Lenin dobro zapomnil Stalina. Josif Džugašvili je bil med prvimi boljševiki, ki so prispeli v Petrograd in začeli organizirati delavski upor, še preden je Lenin prišel nazaj iz Švice.
Stalin je najprej zavzemal zmerno stališče, sodeloval je tudi z drugimi socialističnimi strankami, a si je hitro premislil, ko je Lenin predstavil svoja radikalne levičarske nazore ter najavil prevzem oblasti in svetovno revolucijo. »Stalin je, tako kot vedno, sledil Leninu v njegovi politiki, bil je njegov predan in zvest zaveznik. Seveda je Lenin to cenil,« piše Oleg Hlevnijuk.
Lenin in Stalin sta bila prijatelja vse do leta 1922, ko je močno bolni Lenin okrcal Stalina zaradi njegove krutosti. Pozneje Lenin ni imel več časa, da bi rešil težavo s Stalinom. Leta 1924 je umrl. Stalin pa je po zaslugi prijateljstva z Leninom prišel zelo daleč.
Nasvet št. 3: Manj govori in ne podcenjuj birokracije
Sputnik
Leon Trocki in Grigorij Zinovjev sta slovela kot dobra retorika, za razliko od Stalina, ki je bil zelo dober pri monotonih opravilih. Ko so boljševiki zmagali v državljanski vojni (1917-1921) in razglašali novo rdečo Rusijo, je bil Stalin na čelu manj pomembnega Ljudskega komisariata za narodnostna vprašanja, o katerem je sam pravil, da je bil predvsem kampanjski in manj oblasten.
Toda od leta 1922 je Stalin zasedal funkcijo generalnega sekretarja Vsezvezne komunistične partije in pod seboj je imel vse večji birokratski aparat. Tudi za ta položaj je bilo mišljeno, da je predvsem tehnične narave. Toda preko njega je lahko Stalin vplival na srednje partijske funkcionarje, ki so v boljševiške vrste rekrutirali številne privržence.
Medtem ko je ostajal spodoben in se ni preveč izpostavljal, so ga tekmeci podcenjevali. »Stalin je bil osredotočen na rutinska opravila. Mnogi boljševiki so ga zato imeli za premišljenega, uravnoteženega vodjo, pravzaprav za pravega deloholika, ki opravlja resno delo in ni glasen retorik,« pojasnjuje zgodovinar Aleksej Volnijec.
Prav zato je Stalin v spopadih znotraj partijske elite v 20. letih 20. stoletja užival večinsko podporo v nižjih in srednjih vrstah boljševikov.
Nasvet št. 4: Sklepaj zavezništva, razbijaj zavezništva
TASS
Kako najbolje premagaš več tekmecev naenkrat in postaneš kralj? Tekmece obrneš enega proti drugemu in sam previdno menjaš strani. Prav to je Stalin počel v 20. letih 20. stoletja.
Leta 1923 je Stalin predvidljivo napadel Trockega skupaj z Grigorijem Zinovljevim in Levom Kamenjevim. »Trocki je bil pred revolucijo proti boljševikom, Leninovim vrstam se je pridružil šele poleti leta 1917. ''Veliki trije'', Stalin, Zinovjev in Kamenjev, so izkoristili svoj vpliv in vrgli Trockega iz Rdeče armade, čeprav jo je prav on pomagal ustvariti,« razlaga Volnijec.
Nato je Stalin obrnil topove proti Zinovjevu in Kamenjevu, ki sta se leta 1925 pridružila Trockemu v »združeni opoziciji«. Toda bilo je prepozno. Stalin je ob boku z zmernejšimi voditelji, kot je Nikolaj Buharin, označil Trockega, Zinovjeva in Kamenjeva za pretirane levičarske radikalce (»levi odklon«). Leta 1926 in 1927 jih je z močjo podpornikov prisilil, da so zapustili centralni komite partije.
Potem je bil na vrsti Buharin. Stalin ga je uničil leta 1928 s podporo večine v partiji, govoril je, da je Buharin desničarski oportunist (»desni odklon«). Izgubil je vse vodstvene položaje.
Do 30. let 20. stoletja je bila slika jasna. Vsi od prvotnih vodilnih boljševikov so bili bodisi izgnani (Trocki) bodisi osramočeni (Zinovjev, Kamenjev, Buharin).
»Ruska revolucija je začela žreti lastne otroke, tako kot v francoski revoluciji,« povzema Oleg Hlevnijuk situacijo ob koncu 20. let 20. stoletja.
Stalina je čakala svetla prihodnost na oblasti, ki bi mu jo zavidali tudi carji iz 19. stoletja. Stotisoče sovjetskih državljanov pa smrt v velikih čistkah 30. let 20. stoletja.
Priporočamo še:
Kdo bo koga: Kako so se komunisti borili za oblast po Stalinovi smrti