Je sovjetska konjenica uničevala nemške tanke v drugi svetovni vojni?

Konec 30. let 20. stoletja se je svet začel zavedati, da so sijajnim napadom konjenikov šteti dnevi in da prihodnost na bojiščih pripada tankom in mehaniziranim enotam. Temu primerno je bila tudi sovjetska doktrina, s katero se je bistveno zmanjšala številčnost konjeniških enot v Rdeči armadi. Od leta 1938 do leta 1941 je bilo ukinjenih 19 konjeniških divizij.

Toda nemška invazija je pokazala, da je sovjetsko vodstvo prehitro odpisalo konjenico. Konjeniške enote so se nepričakovano izkazale za najbolj trdožive v katastrofalnem letu 1941. Niso bile odvisne od cest in oskrbe z gorivom, imele so več manevrskega prostora za hitre premike, lahko so se prebijale skozi goste gozdove in presenetile sovražnika, izvajale so protinapade in omogočala kritje za umik sovjetskih enot.

To učinkovitost je opazila tudi Rdeča armada, zato je odredila ustanovitev več deset novih konjeniških enot. V bitki za Moskvo l. 1941-42 je bila že ena četrtina braniteljev sovjetske prestolnice iz vrst konjenikov.

Ko je Rdeča armada začela s protiofenzivo v okolici Moskve, so konjeniki pogosto služili kot diverzanti. Pojavljali so se za sovražnikovo linijo, napadali poveljstva in skladišča, blokirali ceste in prekinjali zveze.

V večini primerov v drugi svetovni vojni bi neposreden napad s konjenico pomenil samomor. Zato so se konjeniki borili kot pripadniki pehote, konje so uporabljali za transport in jih čuvali na varnem mestu, ko so izbruhnili spopadi.

Napad s konjenico pa je bil več kot dobrodošel, če je šlo za kaotično umikanje demoralizirane sovražnikove pehote. Takrat so lahko konjeniki učinkovito pokončali nasprotnika z ostro sabljo, ki se ji reče šaška.

Leta 1943 so sovjetske konjeniške enote prestale veliko modernizacijo. Okrepili so jo s protitankovskimi, artilerijskimi in protiletalskimi polki, izvidniki in signalnimi enotami. S tem se je bistveno povečala ognjena moč konjenice, ki je lahko dlje držala zasedene položaje brez podpore tankov in mehanizirane pehote.

Sovjetska zveza ne bi dolgo obdržala konjeniških enot, če ji ne bi pomagala Mongolija. Med celotno vojno je vzhodnoazijska država Sovjetom zagotovila skoraj 500.000 pridnih konjev v dobri formi.

Celo ob zaključku vojne, ko so na bojiščih že povsem prevladali tanki, konjenica ni izginila. Dan zmage je praznovalo tudi sedem konjeniških korpusov Rdeče armade, od tega jih je šest imelo častitljivi naziv »gardnih« korpusov.

Preberite tudi: Sovjetski »super heroji«, ki so med drugo svetovno vojno strašili naciste