Združene države so se v korejski vojni borile na strani Juga pod zastavo ZN. Sovjetska zveza je na drugi strani tajno podpirala Sever. Na polotok so poslali okoli 200 vojaških svetovalcev, nekaj divizionov protiletalske obrambe in sredstva za tehnično podporo. A ključno podporo je predstavljal elitni letalski korpus, sestavljen iz lovskih letal MiG-15. Ker so želeli prikriti svoje sodelovanje v vojni, so Sovjeti s svojih letal sneli oznake in jim nadeli severnokorejske. Šli so celo tako daleč, da so se piloti naučili osnovne letalske komunikacije v korejskem jeziku, da bi zakrili svoje poreklo pred sovražnikom.
F-80 Shooting Star
WikipediaPred prihodom sovjetskega letalstva so Američani imeli popolno zračno premoč. Njihova lovska letala F-80 Shooting Star in F-84 Thunderjet so kraljevala nad nerazvitimi zračnimi silami Severne Koreje in Kitajske. S pojavom sovjetskih lovcev MiG-15 pa so se karte premešale in situacija v zraku se je naenkrat obrnila. MiG-15 je imel v primerjavi z ameriškimi nasprotniki precej boljše letne in tehnične lastnosti, saj jih je prekašal po najvišji hitrosti, pospeških, okretnosti in hitrosti vzpona. Ko so se ameriške izgube v zraku povečale, so se piloti začeli izogibati neposrednim zračnim spopadom, saj je že sama pojava migov povzročala paniko.
Ameriško letalstvo je moralo nujno ukrepati, saj je situacija postajala vse bolj resna. Po hitrem postopku so v Korejo poslali večje število lovcev F-86 Sabre. To letalo je svoj čas veljalo za revolucionarno rešitev, saj je imelo puščičasto oblikovana krila (podobno kot MiG-15) in močan reaktivni motor, ki mu je omogočal doseganje visokih hitrosti (različica F-86F je »pognala« do 1.110 km/h). Osnovni namen tega lovca je bil prav spopadanje s sovjetskimi migi, s ciljem ponovne vzpostavitve zračne premoči nad Korejo. Pilotom lovcev F-80 in F-84 je bilo naročeno, naj se izogibajo zračnim bitkam in se namesto tega koncentrirajo na zračno podporo kopenskim silam.
Vojaški strokovnjaki so pri primerjanju letalnih in tehničnih lastnosti lovcev MiG-15 in F-86 Sabre prišli do zaključka, da obe letali spadata v podobno kategorijo, vendar z različno oborožitvijo in opremo. Sovjetski MiG-15 je prednjačil pri najvišji hitrosti in hitrosti vzpona, medtem ko je bil F-86 nekoliko bolj okreten pri izvajanju manevrov na horizontalni osi in nizkih višinah.
Opazna prednost sovjetskega lovca je bila v močnejši oborožitvi, ki je vključevača tri topove (enega v kal. 37 mm in dva v kal. 23 mm), medtem ko je bil F-86 Sabre oborožen s šestimi mitraljezi kalibra 12,7 mm.
F-84 Thunderjet
WikipediaV boju zoper mige so ameriški piloti poskušali v najboljši možni meri izkoristiti prednosti svojih letal. Pogosto so izvajali napade z velikih višin, kjer so pikirali na sovražnika, ki je šele vzletal. V takšnih pogojih so bili ameriški mitraljezi usodni za sovjetska letala.
A tudi v težkih situacijah je sovjetskim pilotom pogosto uspelo, da so izšli kot zmagovalci. Tako je bil med drugimi sestreljen tudi ameriški pilotski as major George Andrew Davis Jr., ki ga je zadel nadporočnik Mihail Averin, potem ko se je uspel izmakniti napadu Sabrov, ki so se z visoko hitrostjo spustili nanj in zadeli krilo njegovega lovca. Averin je uspel izvleči svoje letalo iz nevarne situacije in nato zadel napadalca.
Takšnih situacij je bilo več. Severozahodni del današnje Severne Koreje, kjer se reka Jalu izteka v Rumeno morje, so piloti poimenovali Aleja migov, saj se je prav tam zgodilo največ zračnih bojev med sovjetskimi in ameriškimi piloti.
12. aprila 1951 so Američani načrtovali enega svojih največjih zračnih napadov v korejski vojni. V njem je sodelovalo 48 težkih bombnikov B-29 Superfotress. Ta tip bombnika je postal znan po atomskih bombah, odvrženih na Hirošimo in Nagasaki leta 1945. Bombnike je varovala skupina 150 lovcev različnih tipov.
B-29 Stratofortress
WikipediaGlavni cilj bombniške skupine je bilo uničenje strateško pomembnega železniškega mostu čez reko Jalu na današnji meji med Kitajsko in Severno Korejo. Skupini bombnikov se je zoperstavilo 36 lovcev MiG-15, ki so vzleteli, da jih prestrežejo in za vsako ceno preprečijo bombardiranje mostu.
Aleja migov ni znana samo kot kraj, kjer so Američani potegnili kratko, ampak se je tam odvila tudi najbolj množična zračna bitka v zgodovini reaktivnega lovskega letalstva. Zračne bitke blizu zvočnim hitrostim so zahtevale uporabo novih taktik. Sovjetski piloti so Američane napadali na različne načine: pikiranje z velikih višin, napadi z različnih strani, napadi v parih ali skupinah itd. Poleg raznih taktičnih manevrov so se sovjetski piloti največkrat posluževali taktike siljenja nasprotnika v višino.
»Bil sem v ofenzivni skupini letal, ki so se neposredno usmerila na ’leteče trdnjave’. Z okoli 800 metrov sem odprl ogenj iz svojih topov po prvem sovražnikovem bombniku, poletel skozi njegov obrambni ogenj in krenil v nagel vzpon, medtem ko so na vse strani leteli koščki z letala. Kmalu sem zagledal več deset padal, kako se pojavljajo na nebu. To so bili člani posadke zadetega bombnika, ki jim več ni bilo pomoči. V tem trenutku so nad nas krenili lovci iz njihovega spremstva, katerim smo se uspešno izognili.« Tako piše kapetan Lev Ivanov, pilot MiG-15.
F-86 Sabre
WikipediaAmeriški bombnik B-29 Stratofortress je bil z vseh strani zaščiten z mitraljezi velikega kalibra. A z uporabo topov, ki so prekašali domet teh mitraljezov, so sovjetski piloti lahko delovali z varne razdalje. Prav ti topovi so bili usodni za ameriške bombnike.
»V nekem trenutku sem pogledal navzdol. Bili smo neposredno nad sovražnimi bombniki. Naši migi so po ’letečih trdnjavah’ odprli ogenj. Z enega od bombnikov je odpadlo krilo, njegov trup pa je začel razpadati v zraku. Poleg njega sem videl še tri ali štiri zadeta letala, kako gorijo. Videli smo, kako posadke zapuščajo goreče bombnike. Na nebu se je naenkrat pojavilo na desetine padal, ki so v nekem trenutku preplavila celotno nebo, kot da gre za zračni desant,« pa se spominja pilotski as korejske vojne generalmajor Sergej Kramarenko.
Zaradi težkih izgub se je ameriško letalstvo začelo umikati. Pri zasledovanju so migi sestrelili še štiri ameriške bombnike. Skoraj vsa letala, ki so se nekako uspela prebiti do ameriških in južnokorejskih letališč, so utrpela izgube med posadko. Letala so bila polna mrtvih in ranjenih, okoli sto ameriških pilotov pa je bilo zajetih. Na drugi strani so se vsi migi, ki so sodelovali v operaciji, vrnili nazaj v svoje matične baze. Nekaj lovcev je uspelo pristati z resnimi poškodbami, nakar so bili poslani na servisiranje.
MiG-15
WikipediaAmeriške zračne sile so razglasile sedemdnevno žalovanje za mrtvimi piloti, tri dni po bitki pa se noben ameriški pilot ni več pojavil v coni, kjer so patruljirala sovjetska letala. Hud poraz v Aleji migov je dal misliti tudi najbolj prepričanim ameriškim generalom, ki so verjeli, da bodo bombniki, oboroženi z atomskim orožjem, igrali glavno vlogo v morebitnem neposrednem spopadu s Sovjetsko zvezo. Bili so prepričani, da bi izgube bombnikov B-29 znašale do 10 odstotkov, ZSSR pa bi padla na kolena. A bitka 12. aprila je pokazala, da zmorejo sovjetski lovci brez podpore protiletalske obrambe in v težavnih okoliščinah zadati vsaj 25-odstotne izgube posamezni bombniški skupini. Načrti za strateško bombardiranje Sovjetske zveze z jedrskim orožjem so se razblinili.
Med korejsko vojno (1950-1953) je 46 sovjetskih pilotov prejelo naziv mojstra zračne bitke. Uspeli so uničiti 416 sovražnikovih letal. Najboljši rezultat je dosegel Nikolaj Sutjagin, ki je v zračni bitki uspel sestreliti 21 letal. Glavni ameriški as Joseph C. McConnell je naštel 16 zračnih zmag.
Vas zanima več?
Korejska vojna: Kako je MiG-15 ustavil ameriško premoč na nebu
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
