Med drugo svetovno vojno je Kremelj prestal osem zračnih napadov. Na ta srednjeveški center Moskve je v tem času padlo 15 zračnih in 150 zažigalnih bomb. A trdnjava pri tem ni bila huje poškodovana. Kako je bilo to mogoče doseči?
Nikolaj Spiridonov, poveljnik moskovskega Kremlja med leti 1938-1953 je skrbel za zaščito trdnjave od samega začetka vojne. Ta ni bila le sedež sovjetske vlade, ampak tudi duhovni simbol države. Spiridonov je zato po tajni pošti poslal sporočilo ljudskemu komisarju za notranje zadeve, zloglasnemu Lavrentiju Beriji, ki je dal zeleno luč operaciji za takojšnje »maskiranje« Kremlja.
Naloga ni bila lahka in je obsegala 28 hektarjev izpostavljene površine, kjer so stale tudi visoke zgradbe (kremeljski stolpi). 22. julija 1941 je na Kremeljsko palačo priletela 250-kilogramska nemška bomba a na srečo ni eksplodirala.
Vse stolpe so prebarvali z različnimi barvami in pokrili z lesenimi pokrovi. Vsaka streha znotraj Kremlja je bila prebarvana v rjasto rjavo, da jih ne bi bilo mogoče ločiti od tipičnih moskovskih streh. Prostor med zgradbami znotraj obzidja, ki je bil prekrit z granitnimi kockami, so posuli s peskom. Čez kremeljske vrtove so postavili šotore in jih prebarvali v strehe hiš. Da bi zmedli nemške pilote, so prebarvali celo fasade zgradb.
Avtor tega domiselnega načrta je bil Boris Iofan, najvidnejši in najuspešnejši sovjetski arhitekt tistega časa.
Ena od sovražnikovih glavnih tarč je bil Leninov mavzolej. Ta je bil skrit pod gromozanskim lesenim pokrivalom, zaradi katerega je izgledal kot navadna zgradba. Leninovo balzamirano telo so medtem evakuirali iz prestolnice in ga vrnili nazaj šele po koncu vojne 1945.
A varovanje Kremlja ni bila edina skrb. Treba je bilo razmišljati tudi o preostalem mestu. Uvedene so bile stroge varnostne mere in na sto tisoče prebivalcev se je spravilo na delo za obrambo svoje prestolnice.
V tistem času je Moskva štela okoli 4,6 milijona prebivalcev (po evakuaciji se je to število znižalo za več kot polovico). Mnogi prebivalci so opravili tečaj v civilni zaščiti že pred vojno, zdaj pa je na žalost prišel čas, da svoje pridobljeno znanje uporabijo. Gašenje zažigalnih bomb, prekrivanje oken z lepilnimi trakovi, upoštevanje stroge policijske ure (med polnočjo in 5. uro zjutraj je bil prepovedan ves avtomobilski promet in zadrževanje zunaj na ulicah na sploh). Preko 200 tovarn so evakuirali iz mesta, medtem ko so tiste, ki so ostale, proizvajale razno blago, strelivo in zaloge za na fronto.
Preko dvesto tisoč prostovoljcev se je javilo v vrste gasilcev. V grajenju barikad znotraj mesta je sodelovalo na sto tisoče ljudi. Dela je koordinirala vlada (seveda si plač od tega ljudje niso mogli obetati). Zunaj mesta sta bili zgrajeni dve široki obrambni liniji, katerih ostanke lahko v gozdovih okoli ruske prestolnice vidimo še danes.
Po vsem mestu so se pojavile lažne zgradbe, medtem ko so obstoječe zamaskirali z raznimi metodami. Ulice in ceste so prebarvali, da so izgledale kot kolovozi, med nenaseljenimi conami in v parkih pa so ustvarjali lažne ulice. Leningrajska magistrala, glavna cesta med Moskvo in severom države, je bila strateškega pomena, zato so jo še posebej dobro zamaskirali z lesenimi pregradami, ki so imitirale strehe.
V svojem dnevniku je Nikolaj Verzbicki, ki je med vojno živel v Moskvi, takole opisal 7. november 1941: »Mračno praznovanje obletnice oktobrske revolucije. Na ulici demonstracija – 200 mož in žena z lopatami in lomilci. Hladno je, vetrovno, močno sneži. Dolge vrste za krompir in kruh. Radio se je zjutraj pokvaril, pravijo da Nemci motijo signale. Na Rdečem trgu je v paradi sodelovalo več sto tankov, kar je moskovsko javnost malo umirilo. A nekateri pravijo: ’Zakaj so ti tanki na paradi, morali bi biti na fronti!’ Stalin je rekel, da bo vojna trajala več mesecev, pol leta, morda leto … «
Da bi zakrili strateško pomembne tovarne, so morali ponekod izdelati njihove kopije. Prav to je delovalo na primer v Nižnem Novgorodu, kjer so na obrobju mesta postavili maketo iz stekla in trdega kartona. Ponoči je maketa zagorela, saj so nanjo padle mnoge nemške bombe, ki so zgrešile pravo tovarno.
Na splošno je Moskva utrpela 95 nočnih in 30 dnevnih zračnih napadov, ki jih je izvedlo 7.200 bombnikov. Prebivalstvo je bilo zadolženo za različne naloge. Nekateri so gasili zažigalne bombe, kot se spominja Tamara Ribakova: »Bombe so padale blizu nas, zadele so tudi streho naše hiše. Gasili so jih odrasli, ki so stražili na strehi, moja mama je bila med njimi. Po vsakem bombardiranju smo s prijatelji odšli na ulico, pobirali ostanke razbitin, jih zlagali v vreče in jih dostavljali k zbirnim točkam. Bilo je zelo strašljivo, ko so se oglasile sirene, vsi so hiteli v zaklonišča. Bila sem žalostna, da mama nikoli ni šla z nami v zaklonišče, zmeraj je bila na strehi in gasila bombe.«
A to ne pomeni, da se je življenje v mestu ustavilo. Potem ko je minila neposredna grožnja in je bila prevara vzpostavljena, se je odprl Moskovski konservatorij. Tudi Univerza v Moskvi med vojno ni zaprla svojih vrat. V letih 1941-1945 je bilo izdanih 106 doktorskih in 520 kandidatskih znanstvenih nazivov. Delovale so tudi knjižnice in otroški vrtci, kot tudi gledališča in kinodvorane, ki v katerih so organizirali patriotske predstave in predvajali domoljubne filme.
Aprila 1942 so nemški bombniki uničili 19 tovarn in obratov, 69 upravnih zgradb in 226 domov, pri čemer je umrlo 2.000 ljudi. Nemška stran je nad Moskvo izgubila skoraj 1.400 bombnikov. Na srečo je to bilo poslednje obdobje, v katerem je Moskva utrpela tolikšno uničenje.
Preberite še:
Sovjetska orožja, ki so spremenila potek druge svetovne vojne
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
