Kako močan je bil »sovjetski NATO« – Varšavski pakt?

Na Zahodu je razširjeno mnenje, da je Sovjetska zveza vedno bila kruta agresorka. Mnogi pozabijo na podatek, da se je prosovjetsko zavezništvo oblikovalo šele šest let po nastanku zavezništva sil zahodnega bloka, zveze NATO, ki je nastala leta 1949.

Leta 1955 je namreč v zvezo NATO vstopila Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija), kar je predstavljalo očitno kršitev Potsdamskega sporazuma, ki je odrejal, da mora Nemčija biti neoborožena. Šele takrat je na NATO reagirala Sovjetska zveza. Zahodna Nemčija je vstopila v NATO 9. maja, 14. maja pa so socialistične države podpisale sporazum o nastanku Varšavskega pakta (Varšavski sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči). Tako se je rodil »sovjetski NATO«.

Novi organizaciji so se pridružile Sovjetska zveza, Nemška demokratična republika (NDR, Vzhodna Nemčija), Češkoslovaška, Bolgarija, Romunija, Poljska, Madžarska in Albanija. Ampak vsem je bilo jasno, kdo nosi vojaške hlače v hiši. Skozi celotno zgodovino pakta je bilo vedno vseh pet vrhovnih poveljnikov sil Varšavskega pakta iz Sovjetske zveze. Prvi je bil na čelu slavni maršal druge svetovne vojne Ivan Konjev.

Že naslednje leto je nastopila prva resna preizkušnja za Varšavski pakt. Leta 1956 je na Madžarskem izbruhnila resna protisovjetska vstaja, pri kateri so pomoč nudile tudi zahodne obveščevalne službe. 1. novembra je nova madžarska vlada najavila izstop države iz pakta. Sovjeti so se odločili za hitro reagiranje, da zadušijo nevaren plamen v srcu Evrope.

Nikita Hruščov se je dobil na nujnem srečanju z zavezniki iz Vzhodne Evrope in razglasil odločitev za skupno intervencijo. Sovjetska in madžarska vojska ter varnostne sile dveh drugih držav so skupaj zadušile upor v Budimpešti in zvlekle Madžarsko nazaj v socialistično zavezništvo.

Leta 1961 je Varšavski pakt doživel prvo izgubo, ko se je majhna Albanija postavila po robu mogočni Sovjetski zvezi. Vodstvo države je namreč nasprotovalo politiki destalinizacije v Sovjetski zvezi in njeni otoplitvi odnosov z Jugoslavijo. Albanski voditelj Enver Hoxha je stopil na stran Kitajske, ki je bila prav tako v poslabšanih odnosih z ZSSR. Od leta 1961 albanske sile dejansko niso več sodelovale v dejavnostih organizacije, sedem let pozneje pa je Albanija tudi uradno izstopila iz pakta.

Najresnejši izziv za Varšavski pakt je bila praška pomlad leta 1968, ko je Češkoslovaška doživljala liberalizacijo in korenite reforme, ki so skrbele Sovjetsko zvezo. Tokrat so skupaj s Sovjeti intervenirale skoraj vse sile organizacije, za razliko od Madžarske, kjer je bila sovjetska akcija bolj samostojna.

Države Varšavskega pakta so 21. avgusta 1968 začele Operacijo Donava. Sile teh držav so vstopile v Češkoslovaško in v nekaj tednih zadušile praško pomlad. Največ vojakov sta prispevali Sovjetska zveza (170.000) in Poljska (40.000), NDR je poslala 15.000 vojakov, Madžarska 12.500, Bolgarija malo več kot 2.000. Romunski voditelj Nicolae Ceausescu pa je glasno obsodil intervencijo in romunske sile v operaciji niso sodelovale.

Varšavski pakt je redno organiziral skupne vojaške vaje. Največje in najpomembnejše vaje so bile Zapad-81 (preko 100.000 članov osebja) in Ščit-82 v pogojih simulirane jedrske vojne.

80% orožja držav Varšavskega pakta je bilo sovjetskega izvora, od tankov in bojnih letal do orožij za elektronske motnje. Češkoslovaška je aktivno izdelovala in zalagala zaveznice z bojnimi vozili pehote in oklepnimi transporterji.

»Severna skupina« (Nemčija, Poljska, Češkoslovaška) v neposredni bližini potencialnega sovražnika je bila bistveno bolje opremljena od »Južne skupine« (Romunija, Madžarska, Bolgarija) Varšavskega pakta. Enako je veljalo za sovjetske enote, ki so bile nameščene v zavezniških državah.

Varšavski pakt je odlikovala moč ogromnih tankovskih sil s 53.000 sovjetskimi in 12.000-15.000 vzhodnoevropskimi tanki na čelu s T-54A in T-55, ki so jih pozneje zamenjali T-64 in T-72. Tik pred razpadom Varšavskega pakta so članice že sprejemale najnovejše tanke T-80.

Leta 1977 so države Varšavskega pakta vzpostavile Sistem skupnega zbiranja podatkov o sovražniku (SOUD), tajni obveščevalni sistem za prestrezanje informacij. Prvotno je nastal za varovanje Sovjetske zveze pred »grožnjami iz tujine« med olimpijskimi igrami 1980 v Moskvi.

Varšavski pakt je prenehal obstajati po padcu prosovjetskih režimov v vzhodnoevropskih državah. Uradno je bil ukinjen 1. julija 1991. Nekdanje članice so kmalu začele zapolnjevati vrste nekdanjih sovražnikov – zveze NATO.

Spoznajte še: Šest vojn, ki se jim je Rusija za las izognila