Šest slavnih Rusov, ki so pristali v Stalinovih gulagih

Zgodovinar Viktor Zemskov piše, da je bilo leta 1953 ob Stalinovi smrti v Sovjetski zvezi zaprtih 5,4 milijona ljudi. Med njimi smo izbrali šest posameznikov, ki se jih ne spominjamo samo zaradi njihove krute usode, ampak predvsem zaradi njihove izjemne kariere, ki so jo uresničili kasneje.

Aleksander Solženicin (1918 – 2008)

Kapetan Solženicin je bil aretiran leta 1945 med služenjem v Rdeči armadi, ker je v zasebnih pismih kritiziral Stalina. Najprej je kot matematik delal v šaraškah: skrivnih laboratorijih za zaprte znanstvenike, kjer so bile razmere relativno znosne. Toda kmalu so ga poslali v delovno taborišče v Kazahstanu, kjer je bil priča neverjetnim krivicam in nasilju.

Ko je naslednji sovjetski voditelj Nikita Hruščov leta 1956 obsodil Stalinov kult osebnosti in razkril podrobnosti o represijah med njegovo vladavino, so Solženicina rehabilitirali. Državna komisija je sklenila, da z izražanjem svojega mnenja o Stalinu v pismih ni storil kaznivega dejanja, in tako se je vrnil v Moskvo. Leta 1962 je objavil svojo prvo zgodbo o sovjetskem zaporniku z naslovom En dan v življenju Ivana Denisoviča, ki je pretresla svet in mu osem let kasneje prinesla celo Nobelovo nagrado.

Pisatelj je nadaljeval s svojimi prizadevanji za razkrivanje resnic o Stalinovih represijah in pripravljal veliko delo o zgodbah iz zaporniških kolonij Otočje gulag. Po letih zatiranja so ga oblasti leta 1974 dokončno izgnale iz države. Vrnil se je šele dvajset let kasneje.

Varlam Šalamov (1907 – 1982)

Še en preživeli pisatelj, ki je prikazoval nehumano naravno zaporniškega sistema. Šalamov je pisal o še temnejših svetovih kot Solženicin, nenazadnje je v gulagu preživel 14 let pod obsodbo, da je član trockistične organizacije. Večino tega obdobja je preživel v Kolimi, zloglasni odmaknjeni regiji na Daljnem vzhodu, znani po kolonijah, kjer so morali taboriščniki kopati zlato in druge minerale v izjemno težavnih podnebnih pogojih, pozimi tudi pri -40 stopinjah Celzija.

Kolimske zgodbe je zbirka kratkih zgodb o življenju v zaporniških taborih, ki ostaja med najbolj pretresljivimi knjigami v ruski literaturi. Govori o življenju, ki je zreducirano na golo preživetje za vsako ceno, o propadu vsakršne morale in o tem, kako se ljudje zaradi mrazu, lakote in težaškega dela spremenijo v živali. »Taborišča so v vsakem pogledu šola negativnega. Nihče ne bo nikoli izvlekel karkoli koristnega iz njih,« je sklenil pisatelj.

Osip Mandelštam (1891 – 1938)

Ko je Mandelštam, eden od najslavnejših pesnikov zgodnjih 20-ih let, leta 1933 napisal svoj Epigram Stalinu, je njegov pesniški kolega Boris Pasternak to delo označil za »samomor«.

In res, »Kavkazec iz Kremlja«, kot je Mandelštam poimenoval Stalina v Epigramu, je delo prebral, pesnika pa so med leti 1934-1937 izgnali v Voronež, 500 km južno od Moskve. Ko se je vrnil v prestolnico, so ga ponovno aretirali in obsodili na pet let težaškega dela na Daljnem vzhodu zaradi protisovjetske propagande. Mandelštam je umrl na poti v gulag zaradi popolne izčrpanosti od tifusa.

Sergej Koroljov (1907 – 1966)

Znanstvenik Sergej Koroljov je ikona za vsakega Rusa, ki dela v vesoljski industriji. Prav on je namreč začetnik sovjetskega vesoljskega programa, s katerim je Sovjetska zveza postala vesoljska velesila, ko je izstrelila prvi umetni satelit in nato v orbito poslala še prvega človeka. Vsega tega pa ne bi bilo, če bi Koroljov umrl v gulagu, kamor so ga posadili več let pred tem.

Leta 1938 so oblasti aretirale Koroljova in ga obsodile na 10 let gulaga zaradi »sabotaže«. Kazen so mu kasneje skrajšali na osem let. Leto dni je trpel mučenja v Kolimi in preživel le po goli sreči, preden so ga leta 1940 premestili v skrivni laboratorij skupaj z drugimi zaporniki znanstveniki. Koroljov je delal na raketnih in vesoljskih projektih skozi vsa 50-ta leta, popolnoma so ga rehabilitirali šele leta 1957.

Nikolaj Vavilov (1887 – 1943)

Genetik in botanik, ki je prepotoval ves svet z izjemo Avstralije in Antarktike, je preučeval lastnosti rastlin na Inštitutu za rastlinsko industrijo, ki je bil namenjen izboljšanju pridelkov. Vavilov je bil predan znanosti in Sovjetski zvezi, a ga to ni rešilo pred velikim terorjem v 30-ih. Genetiko, ki jo je preučeval, je Stalin označil za psevdoznanost in kazen je sledila kmalu zatem.

Vavilova so aretirali leta 1940, nato pa so sledila zasliševanja in mučenja. Prisilili so ga, da je »priznal« ne samo sabotažo, ampak tudi ustanovitev tajne Delavske kmečke stranke (ki v resnici ni obstajala). Znanstvenika so najprej obsodili na smrt, nato pa pomilostili. Leta 1942 mu je namreč Prezidij Vrhovnega sovjeta ZSSR smrtno kazen zamenjal z 20-letnim prisilnim delom v koloniji. Naslednje leto je Vavilov v zaporu umrl. Leta 1954 so ga posthumno rehabilitirali, njegove »neznanstvene« raziskave pa so bistveno pripomogle k razvoju genetike.

Georgij Žžonov (1915 – 2005)

Preden je postal slavni sovjetski igralec, je Žžonov preživel 14 let v zaporu, koloniji in izgnanstvu. Šest jih je odslužil v Kolimi, ki jo je komaj preživel. »Nisem si delal iluzij, nobenega upanja v pravico zakona nisem imel … Vsako uro sem bil boj za preživetje,« je izjavil v nekem intervjuju. In česa je bil obdolžen? Na delovnem potovanju je takrat 23-letni Žžonov spoznal ameriškega diplomata in se pogovarjal z njim pol ure.

Glede na to, da je bil že njegov starejši brat Boris aretiran zaradi »protisovjetskih« aktivnosti, je imel Žžonov malo možnosti za pošteno sojenje. Obsodili so ga vohunstva in poslali v gulag. Taborišče je preživel in si nato po rehabilitaciji zgradil uspešno kariero. A Stalinu ni nikoli odpustil njegovih represij.

Preberite še:

Osip Mandelštam: 5 razlogov, zakaj morate poznati pesniškega genija, ki je sovražil Stalina