Valerij Legasov: Mož, ki je preprečil še veliko hujšo katastrofo v Černobilu

Legion Media, Igor Kostin/Sputnik
Sovjetski znanstvenik Valerij Legasov je med prvimi dojel razsežnost černobilske nesreče in hitro začel preprečevati še hujše posledice. S svojimi odločitvami je rešil na milijone življenj, a za to plačal veliko ceno.

Moški v puloverju in z odebeljenimi očali sedi v kuhinji in po kasetofonu posluša svoj glas. Posname pet avdiokaset z informacijami o Černobilu, potem pa pobegne ven, da bi se skril pred budnimi očesi agentov KGB-ja. Posnetke skrije v ventilacijski sistem svoje zgradbe, pozneje pa se vrne domov, nahrani mačko, pokadi cigareto … in se obesi.

Že uvodni prizor HBO-jeve miniserije Černobil (Chernobyl) nakazuje vzdušje celotne zgodbe o jedrski nesreči leta 1986 in občutjih Valerija Legasova, uglednega sovjetskega anorganskega kemika, ki je igral ključno vlogo v černobilski ekipi za hitro reagiranje.

Prav on je vztrajal, da je potrebno evakuirati celotno mesto Pripjat, in njegove odločitve so omejile učinke katastrofe. Prav Legasov je predstavil peturno poročilo o vzrokih nesreče na Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju. Iskreno poročilo je pomirilo mednarodno skupnost, a razjezilo kolege v domovini.

Kako je prišel v Černobil?

Valerij se je rodil leta 1936 v ruskem mestu Tula (173 km južno od Moskve) in se zgodaj odločil, kakšno karierno pot bo ubral. Ker je bil odličen učenec in rojen voditelj, bi lahko šel na katerokoli univerzo, odločil pa se je za Moskovski inštitut Mendelejeva za kemijo in tehnologijo.

Po odličnem zaključnem delu so Valeriju ponudili doktorski študij na Inštitutu za jedrsko energijo Kurčatova, vendar ponudbe ni sprejel takoj. Najprej je še dve leti preživel v Sibirski kemični tovarni v Tomsku, ki je razvijala plutonij za jedrsko orožje, potem pa je le šel na omenjeni inštitut.

Valerij Legasov leta 1983

Legasov si je na inštitutu zgradil veliko ime in postal eden od vodilnih znanstvenikov na področju anorganske kemije oziroma žlahtnih plinov. Za svoje delo je prejel več državnih nagrad, med drugim za učinek Bartlett-Legasov.

Valerij ni bil specializiran za jedrske reaktorje. V državni komisiji za reagiranje na černobilsko nesrečo 26. aprila 1986 se je znašel skoraj po nesreči. »Ni bilo mišljeno, da bi bil v Černobilu. Specializiran je bil za 'fizikalno kemijo' in se ukvarjal z eksplozivi,« je povedala hči Inga Legasova.

»26. aprila, bila je sobota, oče je obiskal srečanje prezidija Ruske akademije znanosti z akademikom Aleksandrovim [Anatolij, takrat predsednik akademije]. Anatolij je dobil klic po vertuški [zaprta državna telefonska linija]. Moral se je pridružiti državni komisiji in vsi namestniki Aleksandrova z inštituta Kurčatova so bili nedosegljivi, državno letalo pa je že čakalo. Tako je moj oče še isti dan šel na [letališče] Vnukovo in odpotoval v Černobil,« se spominja hčerka.

Mogoče je bil Legasov izbran tudi zato, ker je pred nesrečo poudarjal pomembnost novih varnostnih metod za preprečevanje nesreč, izpostavljal težave jedrskih reaktorjev RBMK-1000 (prav takšen je eksplodiral), opozarjal na tveganja z upravljanjem reaktorjev in predlagal postavitev posebnih varnostnih ščitov, kar so kolegi zavrnili.

Še slabše pripravljeni kot leta 1941

Helikopterji izvajajo dezaktivacijo zgradb JE Černobil

Valerij se je takoj po prihodu lotil dela. Vztrajal je pri evakuaciji Pripjata (izvedli so jo 27. aprila) in omejevanju posledic eksplozije reaktorja. Do prihoda Legasova 26. aprila je bil ogenj že pogašen, je pa v zrak ušla ogromna količina radioaktivnih snovi, medtem ko je preostanek reaktorja predstavljal skrajno resno grožnjo. »Toliko nepripravljenosti, nereda, strahu. Kot leta 1941, samo še huje,« se je pozneje spominjal Legasov.

Nad Černobilom je letel večkrat na dan in delal brez prestanka. Pogosto se ni zmenil za merilnike, ki so merili izpostavljenost zunanjemu sevanju. »On je kot edini znanstvenik delal na licu mesta. Dobro se je zavedal, kaj počne in kakšnemu sevanju je bil izpostavljen,« razlaga znanstvenikova hči.

Pod njegovimi ukazi so na reaktor odvrgli okoli 5000 ton različnega materiala, med drugim okoli 40 ton borovih spojin, 2400 ton svinca, 1800 ton peska in gline ter 600 ton dolomita, natrijevega fosfata in polimernih tekočin (Bu93). Pozneje so bili sprejeti novi koraki, da bi preprečili stik radioaktivnih snovi z vodo v nižjem hladilnem sistemu. S posebnim tunelom so preprečili stik radioaktivnih snovi s podtalnico.

Čeprav bi na lokaciji smel biti največ dva tedna, je Legasov tam preživel štiri mesece (!) in bil izpostavljen 100 REM sevanja, kar je štirikrat več od najvišje dopustne vrednosti 25 REM. 5. maja je začel kazati znake bolezni zaradi sevanja (obarvanost kože in izgubljanje las), do 15. maja so prišli na dan kašlji in nespečnost.

Dunajsko poročilo

Avgusta 1986 so ga povabili, da na Dunaju na jedrski agenciji IAEA predstavi poročilo o nesreči. Sprva je bilo mišljeno, da bo to storil sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, vendar je slednji določil Legasova, ker je bil znanstvenik, ki je delal na licu mesta. »Poročilo je pripravljala cela ekipa strokovnjakov,« se spominja Inga.

Prišel je do sklepa, da je bila eksplozija rezultat številnih dejavnikov, med katerimi so tudi konstrukcijske napake reaktorja in človeški faktor – dejstvo, da se osebje ni zavedalo pomanjkljivosti reaktorja in nevarnosti, da lahko testi, ki so jih začeli izvajati, privedejo do eksplozije.

Poročilo je pomirilo mednarodno skupnost in prineslo Legasovu pohvale v tujini, medtem ko so oblast in nekateri znanstveni kolegi menili, da je v poročilu razkrival zaupne informacije. Toda Inga je v pogovoru za Moskovski komsomolec vztrajala: »Hotel je podučiti svetovno skupnost, kaj mora ukreniti v takšnih situacijah, ne pa upravičevati Sovjetske zveze in skrivati informacije. Mislim, da težava sploh ni bila v zaupnih podatkih. Njegovo poročilo za IAEA je imelo velik učinek in oče je takoj postal zelo priljubljen. Nekateri kolegi so mu to zavidali.«

Zadnji dnevi

Sledili sta dve težki leti za Legasova, umsko in fizično. Čutil je zlo voljo svojih kolegov, hkrati pa je bil obupan, ker nihče ni pokazal pobude za preprečevanje podobnih nesreč v prihodnosti.

Znanstvenikova hčerka se prav tako spominja, kako je bolezensko trpel zaradi posledic sevanja. »Sčasoma je nehal jesti, spati … Dobro je vedel kaj sledi, kako boleče bo. Najbrž ni hotel biti v breme moji mami.«

Leta 1988 je storil samomor. Šele osem let pozneje (1996) je posmrtno dobil naziv Heroj Ruske federacije zaradi izkazanega »poguma in junaštva« pri preiskavi nesreče. Nagrado mu je podelil tedanji ruski predsednik Boris Jelcin.

Preberite še:

Jedrska katastrofa v Černobilu: Zakaj se je zgodila in kakšne so danes posledice?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke