General Zaharov, mož, ki je Sovjete opozoril na nemški napad

Zgodovina
VLADIMIR GUJANIČIĆ
Kljub razširjenemu prepričanju, da je nemški Wehrmacht 22. junija leta 1941 popolnoma presenetil Rdečo armado in kako je bil Stalin popolnoma nepripravljen, temu ni bilo čisto tako. Spomini generala zračnih sil Georgija Zaharova pričajo namreč o drugačni zgodbi ...

Georgij Nefedovič Zaharov je bil perspektivni pilot v Rdeči armadi, ki je pred drugo svetovno vojno sodeloval že v španski državljanski vojni in pri obrambi Kitajske proti Japoncem. Tekom teh dveh konfliktov je sestrelil šest sovražnih letal. Pred začetkom druge svetovne vojne je bil pri samo 32 letih povišan v čin generala, njegova pričevanja o dogajanju neposredno pred nemškim napadom pa so izrednega pomena za razumevanje takratne situacije.

Zaharov je v spominih z naslovom Jaz, lovec zapisal, da je dobil ukaz od poveljnika letalskih sil Zahodnega posebnega vojaškega okrožja, da poleti v izvidnico z letalom U-2 (Po-2) in preleti 400 kilometrov od juga proti severu do Białystoka (v današnji Poljski). Svoja doživljanja je opisal takole:

»Obmejne regije zahodno od državne meje so bile preplavljene z vojaki. Po vaseh, na kmetijah in v gozdovih so stali popolnoma nezamaskirani [nemški] tanki, oklepna vozila, orožje. Vzdolž poti so se vozili motocikli in lahki, najverjetneje poveljniški avtomobili ...«

Na podlagi tega, kar je videl, je zapisal:

»... Sklep, ki sem ga opravil sam pri sebi, lahko strnem v štirih besedah – iz dneva v dan ...«

Ko je videl dolge kolone nemške vojske, ki so se približevale sovjetski meji, je Zaharovu, ki je pristajal na vsakih 40-50 kilometrov blizu obmejnih postojank, da bi predal poročila, bilo jasno, da se bo kmalu začela vojna. Vse, kar je videl, je predal poveljnikom in centrali v Moskvi. Srečal se je tudi s samim poveljnikom okrožja, generalom Pavlovom, ki je bil mesec dni zatem, 22. julija 1941, streljan neposredno po popolnem uničenju fronte, ki ji je poveljeval. Srečanje s Pavlovom 18. junija si je dobro zapomnil. General Pavlov namreč temu, kar mu je povedal Zaharov, ni verjel. Bil je zelo skeptičen in izvidnika celo obtožil, da zganja paniko.

V svojih spominih nam Zaharov pripoveduje o premikih nemškega tankovskega korpusa iz zaledja.

Iz vojaških zapisov je razvidno, da so nekatere enote sovjetske vojske, ki so sodelovale v prvih bitkah z Nemci, neposredno po izvidnici Zaharova dobile ukaze, da se pomaknejo proti meji: »18. junija je bila divizija premeščena v Ukmerge (današnja Latvija)«, ali pa »19. junija je divizija izvedla skrivni premik iz Libave (danes Liepaja v Litvi) in se 22. junija ustalila v območju Teljšaja.« Govora je o 2. in 23. tankovski diviziji, to pa sta samo dva izmed mnogih primerov, ki pričajo o tem, kako so se začele organizirati sovjetske enote vzdolž bodoče fronte v baltskih republikah.

Ena stvar je jasna: po izvidniškem poletu Zaharova so se začele razvijati posamezne enote Rdeče armade. A ukrepi so bili izvedeni pozno in v nezadostni meri, o čemer pričajo tudi neuspehi pri izvrševanju nalog. Spomini Zaharova ostajajo zato pomemben vir za obdobje neposredno pred izbruhom vojne, ki v zgodovini Sovjetske zveze še danes ostaja nerazrešeno zaradi nedostopnosti vojaških arhivov.

Viri:

Jevgenij Drig. Mehanizirani korpus Rdeče armade v boju. Zgodovina motoriziranih enot Rdeče armade v letih 1940-41. AST, 2005

Georgij Zaharov. Jaz, lovec. Voenizdat, 1985

Preberite še:

Kako so nekdanji interniranci v koncentracijskih taboriščih postali olimpijski prvaki