Osem od desetih padlih Nemcev med drugo svetovno vojno je umrlo med bojem proti Sovjetom. Sovjetska zveza je pokončala več kot 6 milijonov nemških vojakov.
Pomislite najprej na tole: v letih 1939-1941 je nemški blitzkrieg (»bliskovita vojna«) porazil Poljsko, Dansko, Norveško, Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Francijo in 380.000 vojakov britanskih sil v Franciji. Potem je Hitler spustil isti blitzkrieg nad Sovjetsko zvezo. 22. junija 1941 je več kot 200 divizij sil osi z več kot dvema milijonoma možmi odprl 3200 km široko fronto. A do zime je Rdeča armada že zmogla izvrševati protinapade, nakar so napadalci postali napadeni.
Sovjetska zveza je zmagala v najbolj mehanizirani vojni v zgodovini, ker je zmogla v gospodarstvu vršiti večjo proizvodnjo kot Nemčija. Sovjetska proizvodnja je bila bolj množična od nemške na praktično vsakem področju: tanki, artilerija, bojna letala, puške, karabinke itd. Samo v ladjedelništvu je sovjetska industrija zaostajala.
Plansko gospodarstvo za množično proizvodnjo
Bolj izredno je dejstvo, da je imela Sovjetska zveza največjo prednost leta 1942, na kar opozori Arvo L. Vecamer v knjigi Vojaško-gospodarska primerjava Nemčije in Sovjetske zveze (A Germany-Soviet Military-Economic Comparison). »Ko je bil boj proti Wehrmachtu za vojaško prevlado najbolj intenziven, je Rdeča armada prejemala bojna letala dvakrat hitreje od sovražnika ter imela tri- do štirikrat hitrejšo oskrbo z večino orožij za kopenske sile. Nemška vojaška industrija je pospešila tempo po letu 1942, ampak je Nemčija že izgubljala nadzor nad vse večjim številom zadolžitev ter postopoma začela izgubljati.«
Knjiga Univerze Warwick z naslovom Sovjetski obrambni industrijski kompleks od Stalina do Hruščova (Soviet Defence Industry Complex from Stalin to Khrushchev) navaja: »Čeprav je bila to vojna, ki so jo nemški voditelji načrtovali in je (sovjetske) voditelje presenetila, in čeprav je globok nemški prodor na (sovjetsko) ozemlje predstavljal veliko breme, se je (sovjetska) industrija mobilizirala hitreje od nemške industrije.«
Vecamer piše, da je bila Sovjetska zveza najpomembnejši dejavnik poraza nacistične Nemčije, ki je »drugo svetovno vojno v bistvu izgubila na vzhodni fronti«, ključnega pomena za nemški poraz pa je bilo prav dejstvo, da je sovjetsko gospodarstvo zmoglo množično zalagati svojo vojsko s potrebnimi materiali, nemški gospodarski sistem pa ne.
Po 20-ih je Sovjetska zveza zgradila učinkovitejšo in zanesljivejšo gospodarsko infrastrukturo v primerjavi z nemškim gospodarstvom, ker je bila sovjetska gospodarska organizacija bolj primerna za množično proizvodnjo preprostih, ampak vojaško zanesljivih izdelkov. Med drugo svetovno vojno sovjetske sile nikoli niso trpele resnih težav z oskrbo. Središča proizvodnje so še naprej proizvajala vse potrebno za fronto. Medtem so Nemci pogosto doživljali motnje v oskrbi.
»Za zmago v oboroženem konfliktu mora država biti sposobna optimalno oskrbovati svoje sile v ofenzivnih in defenzivnih situacijah. Nemčija je bila sposobna (razumno) vojaško oskrbovati svoje sile v prvih letih vojne, ko je imela serijo majhnih, krajših vojaških kampanj. Po letu 1942 pa Nemčija ni več zmogla oskrbovati svojih oboroženih sil s potrebnimi zalogami. Namesto hitrih kampanj je potekala dlje trajajoča vojna. Sovjetska zveza pa je zmogla zalagati svojo vojsko s potrebnim materialom,« piše Vecamer.
Kako zmagati v vojni
Knjiga Univerze Warwick navaja, da je sovjetsko gospodarstvo proizvajalo orožja v večjih količinah kot Nemčija in to že v zgodnjih letih vojne, kljub temu, da so imeli Nemci časovno prednost v oboroževalni tekmi, saj je Hitler začel na skrivaj oboroževati nemške vojake že od leta 1933, Sovjetska zveza pa je vstopila v oboroževalno tekmo šele leta 1937.
»Od leta 1939 do okoli 1941-42 je nemško vojaško gospodarstvo obdržalo občutno prednost v kvantiteti in kvaliteti glede na vojaška gospodarstva svojih nasprotnikov. Do leta 1943 je Sovjetska zveza nadoknadila zaostanek in začela prehitevati nemške proizvodne kapacitete,« dodaja Vicamer.
Sovjetska zveza je »od zgoraj navzdol« pregledala celoten sistem vojaške oskrbe in iskala najučinkovitejše rešitve. Zahodne vojske so bile ob izbruhu druge svetovne vojne še vedno oblikovane po starem napoleonskem načinu razmišljanja: vsaka bojna divizija naj bo zadosti oskrbljena, da se bodo sile po potrebi obračale na svoje zaledje. Sovjeti so ta vrstni red obrnili in uvedli učinkovitejši transport vojaških zalog do vojaških sil, kar je omogočalo tudi nameščanje večjega števila vojakov na fronti. Sovjetski sistem transporta je bil tudi bistveno bolj mehaniziran od nemškega, ki je še maja 1945 uporabljal konje.
Kako premakneš ves narod
Ameriška revija Army Talks v izdaji iz maja 1945 pojasnjuje, kako so Sovjeti razvili sistem oskrbe in logistike, ki je bil »naoljen« za zmage v vojnah.
»Sovjetska sposobnost oskrbovanja svoje vojske je delno mogoča zaradi trdega dela znanstvenikov. Nekaj hrane so dobavljali z Arktičnega kroga, ker so sovjetski znanstveniki razvili semena, ki so lahko vzklila daleč na severu. Odkrili so nove metode utrjevanja kovin, Nemci pa so jemali surovine po starejših postopkih,« poroča revija.
»Med najpomembnejšimi oblikami "oskrbe" med vojno, kjer so sovjetski znanstveniki veliko doprinesli, je medicina. Ameriški kirurg general Parran je dejal, da "med nedavnimi dosežki sovjetske medicine lahko omenimo pionirska dela glede transfuzije krvi in zalog krvi, transplantacije roženice, živcev in drugih tkiv. Sovjetska medicina ima tudi velike izkušnje z velikimi projekti v javnem zdravstvu: preprečevanje in uničenje malarije, tifusa, tularemije in spolno prenosljivih bolezni.«
Army Talks razkriva, da je Sovjetska zveza ob napredovanju nemške invazije evakuirala več kot 20 milijonov ljudi. »Kar ljudje niso mogli vzeti s seboj, so uničili. Ni bilo lahko, ampak domovi, hlevi in nepremični predmeti so končali v plamenih. Sadovnjake so posekali. Živino so pobili ali gnali pred seboj.«
»Mogočni jez na reki Dnjepr, ki je bil simbol industrijskega napredka, so spravili v zrak, da Nemci ne bi mogli proizvajati in uporabljati električno energijo iz njega. Ko je prispel Hitler, je bila bogata sovjetska žitnica prazna, zemlja pa spržena.«
»Nemški poskusi prevzema rudnikov, naftnih vrtin in tovarn za svoje potrebe so naleteli na ovire. Prebivalstvo, ki je ostalo, ni hotelo sodelovati in je celo na vsak način sabotiralo nemška prizadevanja. Tisti, ki so bili podnevi delavci, so ponoči delovali kot gverilski borci.«
»Za Hitlerja ni ostalo skoraj nič strojev za lastne potrebe. Velike tovarne iz Harkova, Moskve, Leningrada in Rostova so bile premaknjene na varnejša območja na vzhodu. Generalni direktor prometnega oddelka V. N. Obrazcov je pojasnil: "Moramo smo izpeljati največjo selitev prebivalstva v zgodovini, evakuirance in cele industrije smo preselili onkraj Volge, na Ural, v Srednjo Azijo, vojaške sile in obsežno opremo pa na fronto.«
Vse to se je dogajalo istočasno z nemškim širjenjem ozemlja, ko si je Nemčija pridobila industrijske kapacitete večine celinske Evrope. Okupacija industrializirane Evrope je bila velika pridobitev za nacistično Nemčijo, nekakšen invazijski jackpot, ki je pretehtal stroške agresije. Nemška okupacija je v pomembni meri vplivala tudi na sovjetske industrijske kapacitete.
Ruski vojaški zgodovinar I. K. Malanin navaja naslednjih šest dejavnikov, ki odločajo o sposobnosti nacije, da dobi ali izgubi vojno:
- Ekonomska baza,
- Tehnološke kompetence nacije,
- Uveljavljene vojaške doktrine in vojaška tradicija,
- Geografsko okolje,
- Sposobnosti in izkušnje osebja,
- Primerjalna moč sovražnika.
Malanin je na vrh postavil prav gospodarske in tehnološke dejavnike. Sovjetsko politično in vojaško vodstvo je očitno imelo razčiščene pojme in je znalo oceniti, kaj potrebuje za zmago.
VOJAŠKA RAZMERJA SIL (1940-45)
Univerza Warvick
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.