Stalinov rojak in njegova desna roka
Tako kot Stalin, se je tudi Lavrentij Berija (1899-1953) rodil in odraščal v Gruziji. Po rodu Mingrelijec (maloštevilna etnična skupina, sorodna Gruzijcem) se je med rusko državljansko vojno (1918-1921) specializiral za vohunjenje in skrivne operacije na strani boljševikov v sosednjem Azerbajdžanu. Kasneje se je vrnil v Gruzijo in delal v sovjetski tajni policiji, imenovani Čeka (Izredna komisija).
V Gruziji si je zgradil bogato kariero: v 30-ih, potem ko se je Stalin znebil starih gruzijskih komunistov, je vodenje republike prevzel on. »Berija ni imel nobenih vrednot, zmeraj se je bil pripravljen odreči ideologiji ali osebnim vezem in Stalinu je to bilo po godu,« piše zgodovinar Lev Lurie.
Poleg tega je bil resnično dober upravljalec. »Pod njegovim vodstvom je Gruzija postala glavni izvoznik čaja, grozdja in citrusov za celotno Sovjetsko zvezo … Republika, ki je bila med najrevnejšimi, je postala ena najbogatejših,« pripomni Lurie.
Pretkani Berija je vzpostavil odlične osebne odnose s Stalinom, ki je Gruzijo obiskal večkrat v času dopustov. To mu je precej pomagalo – Berija je bil eden od dveh sovjetskih republiških voditeljev (vsega skupaj jih je bilo 15), ki sta preživela Stalinove čistke leta 1937. Ne samo to, Stalin ga je vzel s sabo v Moskvo in ga imenoval za vodjo NKVD.
Omejil razsežnosti »velikega terorja«
V Rusiji Berijo, ki je najdlje sedel na stolčku vodje NKVD med Stalinovim obdobjem, radi povezujejo z množičnimi represijami. V resnici je bil Nikolaj Ježov tisti, ki je v času največjega terorja (1937-1938) vodil NKVD. Stalin je Berijo imenoval na vodilni položaj ravno zato, da bi omejil razsežnosti usmrtitev.
»Stalin je bil nasilen a pameten človek, ki se je dobro zavedal dejstva, da bi nadaljnje represije lahko ogrozile njegovo moč,« je v spominih zapisal Sergo Berija, Lavrentijev sin. »Za vodenje NKVD je potreboval človeka drugačnega kova od Ježova.« Sicer lahko upravičeno dvomimo o Sergovi objektivnosti, a njegov oče dejansko je omejil stopnjo nasilja: Leta 1938, v zadnjem letu Ježovega vodenja tajne policije, je bilo v ZSSR na smrt obsojenih 328.000 ljudi. Leta 1939, ko je vajeti prevzel Berija, je bilo teh le še 2.600.
To seveda ne pomeni, da je bil Berija nek dobrotnik. Kot marsikdo v Stalinovem kabinetu, je tudi on bil pripravljen prelivati kri, če je prišel ukaz. NKVD je pod Berijo leta 1940 na smrt obsodil 14.500 poljskih vojnih ujetnikov (zloglasni pokol v Katyńskem gozdu)
Vodja jedrskega programa
Muzej jedrskega orožja
Stalin je dovolj cenil organizacijske sposobnosti Berije, da mu je zaupal nadzor nad proizvodnjo orožja, letal in letalskih motorjev med drugo svetovno vojno, kar je bila dodatna funkcija k njegovemu vodenju državne varnosti, ki je zajemala tudi koordinacijo vohunov in deportacije določenih etničnih skupin, obtoženih sodelovanja z Nemci (Čečenov, Krimskih Tatarov itd.)
Po koncu vojne se je Sovjetska zveza soočala z novimi izzivi – jedrsko tekmo, kjer je bil v prednosti Washington. Stalin ni dvomil o Berijevi sposobnosti vodenja jedrskega programa, zato ga je imenoval za vodjo Posebnega komiteja za izdelavo jedrskega orožja.
Neusmiljeni minister je med leti 1945 in 1949 sovjetske znanstvenike zalagal z vsem, kar so potrebovali. Ninel Jepatova, inženirka, ki je delala na jedrskem projektu in se redno srečevala z Berijo, se spominja: »Takrat je Berija deloval stalno izmučen. Imel je rdeče oči s podočnjaki, izgledalo je, da ga ne zanima nič drugega razen dela.«
Delo ga je popolnoma prevzelo. Kot piše zgodovinar Oleg Hlevniuk: »Rezultati jedrskih poskusov so odločali o njegovem zmagoslavju ali propadu, karieri ali celo življenju.« A testiranja so bila uspešna. Leta 1949 je ZSSR postala jedrska sila in Berija je bil med tistimi, ki so to omogočili.
Govorice o posilstvih
Sputnik
»Stalinov odnos do Berije je bil zelo poseben. Bil je edini med najvišjimi člani komunistične partije, ki ni imel samo stanovanja ampak pravo vilo samo zase,« piše Laurie. Danes njegova nekdanja vila na ulici Malaja Nikitskaja v Moskvi gosti tunizijsko veleposlaništvo … In govori se, da v njej straši.
O Beriji krožijo temne legende. Med drugim ta, da naj bi bil spolni manijak, kateremu so v vilo dostavljali mlada dekleta, ki jih je nato posilil in včasih umoril, medtem ko so se njegovi stražarji pomagali znebiti trupel. Za to urbano legendo sicer ni popolnoma nobenih dokazov in večina zgodovinarjev meni, da so govorice nastale po njegovi smrti in slabem slovesu, ki se je zgradil okoli njega.
Kar je bilo dokazano, je to, da je poleg svoje žene imel še »neuradno« zvezo z Valentino Drozdovo, 16-letnim dekletom, ki ga je spoznal leta 1949. Njuno razmerje je trajalo do leta 1953, ko je Berija umrl. Kasneje je Drozdova trdila, da jo je Berija posilil, vendar ni potrjeno, ali je to res, ali pa se je želela s to trditvijo samo oddaljiti od njegove zapuščine.
Izguba boja za oblast
Getty Images
Ko je 5. marca 1953 umrl Stalin, je Berija postal eden najbolj vplivnih ljudi v Sovjetski zvezi in tvoril »triumvirat« z dvema drugima voditeljema – Nikito Hruščovom in Georgijem Malenkovom. Pod tem »kolektivnim vodstvom« je bil Berija zadolžen za državno varnost, kar je, v kombinaciji z njegovim temnim slovesom, pri drugih dveh povzročalo bojazen in ju spodbudilo k zaroti.
Hruščov in Malenkov sta se odločila, da udarite prva. Junija 1953 so Berijo aretirali, obtožili za arhitekta represij in britanskega vohuna (lažna obtožba) ter ga istega leta usmrtili. Berija je bil edini vodja tajne policije iz Stalinovega obdobja, ki je preživel svojega šefa … čeprav ne za dolgo.
Preberite še:
Messing: Judovski mag in Stalinov osebni čarovnik