Kdo je bil ruski car?

O besedi »car«

Sama beseda car izvira iz latinske besede za cesarja – Caesar. V stari vzhodni slovanščini se pojavi v 11. stoletju. Rusi so »car« rekli bizantinskemu cesarju, prav tako se je beseda uporabljala za biblijske in antične kralje.

Drugače tujim monarhom Rusi nikoli niso pravili »carji«, niti v ironiji ne. Zanje so uporabljali njihove lastne nazive, bili so torej kralji, kraljice, cesarji, šejki, Maharaje in tako dalje. Leta 1721 se je tudi za ruske vladarje začel uporabljati naziv »imperator« (prvi ruski imperator je bil Peter Veliki), a se je hkrati obdržal tudi naziv »car«.

Veliki knez vse Rusije Ivan Veliki (1440-1505) je imenoval sebe »car«, »cesar« in »kaiser« v diplomatski korespondenci. Očetove nazive je potem uporabljal tudi Ivanov sin Vasilij III., ki ga je leta 1514 cesar Svetega rimskega cesarstva Maksimilijan I. uradno priznal za cesarja. Prvi formalno okronani car pa je bil šele Ivan IV. Grozni (1530-1584).

Simbolika carjev

Čeprav je beseda »car« izvirala iz cesarja, je v sebi združevala drugačno simboliko – pravoslavno. Med kronanjem je bil vladar posvečen v carstvo. Duhovnik je mazilil monarha in mu s krizmo naredil križ čez čelo, oči, nosnice, usta, ušesa, prsa in obe strani vsake roke.

Od takrat je bil car edinstvena osebnost, napol laik, napol duhovnik. Kot edina posvetna oseba je smel stopiti skozi Kraljeva vrata v cerkvi in prisostvovati na oltarju z duhovniki med svojim maziljenjem.

S tem je bilo izkazano, da funkcija carja predstavlja velik boj in poslanstvo, podobno kot duhovništvo. Ruski pravoslavci so verjeli, da se sveto in posvetno, cerkev in država združujejo v eni edinstveni osebi – carju, ki ga je Bog poslal zato, da je posvečen v carja in da vlada ljudstvu.

Kronanje carja

V Rusiji je novi vladar dobil vse privilegije in odgovornosti carja takoj ob prevzemu oblasti. Kronanje, ki so ga morali posebej pripraviti in je bilo skrajno drago, je bilo organizirano šele kasneje, pogosto komaj eno leto po začetku vladanja.

Ruska kronanja so potekala v Moskvi. Slovesnosti so bile velikanske, dolge, polne razkošja in potekale so z udeležbo najvišje smetane ruskega plemstva. Car (in žena carica, če jo je imel) je šel od Rdeče verande v moskovskem Kremlju do Katedrale Vnebovzetja (Uspenske katedrale), kjer ga je mazilil ruski patriarh. Ampak krono si je car na glavo dal sam, ker je ritual strogo zahteval, da car ne sme poklekniti pred nikomer, niti pred najvišjim poglavarjem pravoslavne cerkve.

Po svojem kronanju se je car, nosilec carstva, usedel na prestol in za kratek čas okronal ženo s svojo krono, nato pa ji dal na glavo njeno krono. Medtem je bila žena na kolenih na blazini poleg njegovega prestola. Carja in carico so nato mazilili in dobila sta sveto obhajilo. Car je sodeloval pri kruhu in vinu posebej, v klerikalnem slogu. Samo takrat je car ali katerokoli pravoslavni laik smel imeti obhajilo na takšen način. Zatem je car izrekel svojo zaprisego ob kronanju, v katerem je obljubil, da bo ohranjal avtokracijo (samodrštvo) ter vladal pravično in pošteno.

Skozi vse dogajanje so bile izrečene mnoge molitve in izpeljane številne simbolične slovesnosti. Med njimi je tudi izročitev carjeve krone, žezla in krogle ter državnega prapora.

Po kronanju so sledila množična praznovanja. Kazni in davki so bili začasno ukinjeni, zaporniki pomiloščeni, razglašen je bil tridnevni državni praznik.

Preberite še:

Rjurikoviči: Kako je nastala in izginila prva dinastija ruskih vladarjev?